(POGLED) Slovenija bo drugič predsedovala evropski povezavi. Kakšne bodo razlike

Slovenija bo s prvim julijem že drugič, odkar je članica Evropske unije (EU), prevzela predsedovanje povezavi. Vendar bo to predsedovanje precej drugačno, kot je bilo prvo leta 2008. Državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Gašper Dovžan pove, da so razlike vsaj dvoje narave. Najprej je tu Lizbonska pogodba, po kateri Slovenija predseduje zgolj Svetu EU, ki je organ voditeljev oziroma ministrov članic EU. V tem smislu ima predsedovanje določene države članice manjšo vlogo kot prej, recimo, že pri zastopanju do tretjih držav, kjer je glavni visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko. Druga občutna razlika je po Dovžanu ta, da je bilo prvo slovensko predsedovanje kljub vsemu bolj predvidljivo, kot bo sedaj. In to kljub temu, da je bilo tedaj za Slovenijo premierno, saj je bila prva predsedujoča izmed držav članic, ki so se EU priključile šele leta 2004 v tako imenovanem velikem bumu desetih kandidatk za članstvo. Po tem predsedovanju pod vodstvom prve vlade Janeza Janše so se nad EU začele kopičiti krize, od finančne in gospodarske, socialne, begunske, brexitovske, epidemiološke itd. Bili bi zlobni, če bi zapisali, da kaj drugega niti ni bilo pričakovati. Toda prvo predsedovanje je Slovenija vseeno opravila zgledno. Pa čeprav se je tudi tedaj ob prevzemu predsedovanja pojavilo nekaj kritik v tujini. Denimo, avstrijska tiskovna agencija APA je pisala, da slovenski premier in slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel "tacata iz godlje v godljo". {api_embed_photo_R30}673347{/api_embed_photo_R30}

Šlo je tedaj med drugim za skorajšnjo razglasitev neodvisnosti Kosova, kjer se je Slovenija slabo prikrito udinjala ameriškim interesom, pa za Ruplovo grožnjo s prekinitvijo vseh odnosov s Hrvaško, pa tudi za Janševo niti ne tako napačno izjavo, da je za draginjo kriv evro, ali za izjave, da Slovenija kot predsedujoča ne bo drezala v tedaj perečo temo sprejemanja reformne Lizbonske pogodbe. Milanski vplivni časnik Corriere della Sera je oba omenjena že takrat primerjal z "bushističnima dvojčkoma Kaczinsky iz majhne balkanske države". In seveda ne pozabimo tudi silne novinarske peticije proti cenzuri s 571 podpisi nekaj mesecev pred predsedovanjem. Tedanji šef Ukoma in sedanji zunanji minister Anže Logar je ob začetku predsedovanja tujim novinarjem pod vrata hotelskih sob tiščal vladni demanti in pripomogel k poročanju tujih medijev o vladnih mešetarjenjih z mediji in o pritiskih nanje v Sloveniji.

Vendar se zdi, da so omenjene težave v primerjavi z današnjimi zamerljivi prepirčki v otroškem vrtcu. Zato bi k zgoraj naštetim razlikam zlahka dodali še eno. Ta bo po vsej verjetnosti tudi najbolj opazna. Ker že je, čeprav se predsedovanje formalno še niti ni začelo. Prepirčki iz leta 2008 so namreč pod tretjo Janševo vlado tik pred prevzemom predsedovanja dosegli nezaslišane in nepredvidljive razsežnosti ter neko čisto drugo kakovost. Vojna z mediji, ki je bila ob prvem predsedovanju omejena zgolj na slovensko novinarstvo, je namreč prestopila državne meje in postala globalna in totalna. Tarča niso več zgolj posamezne medijske hiše, pač pa v premierjevih tvitih tudi posamezni novinarji z imeni in priimki, tudi tuji. Tarča je državna tiskovna agencija STA, ki ji vlada grozi z izstradanjem, če ne bo po njeno, tuji mediji, ki o tem pišejo, pa so takoj pribiti na pranger razširjanja laži. Tarča so tudi evropski poslanci, ki jih zanima obračunavanje slovenske izvršilne oblasti s četrto oblastjo. Presežek vsega pa je, da so na muhi tudi neodvisne institucije, od komisij Evropskega parlamenta prek Sveta Evrope do našega računskega sodišča in novega evropskega javnega tožilstva.

"EU mirne roke v vrhu predsedstva Svetu v naslednjih šestih mesecih ne sme pričakovati. Tudi če so očitki, da Janša v majhni deželi ob Jadranu razvija vrsto diktature, zmotni, se zdi, da se je ujel v stare domače in nove evropske spore," je to, kar opisujemo, lucidno strnil konservativni nemški dnevnik Frankfurter Allgemeine Zeitung. A se tolaži, da je vendar predsedovanje Svetu EU trenutno bolj "dekorativnega" značaja.

No, seveda nas naše oblasti prepričujejo, da nikakor ne gre zgolj za dekoracijo. Toda prav tam, kjer okrasje zakriva substanco, nas bi moralo najbolj skrbeti. Slovensko predsedstvo si je zadalo nekaj glavnih tem. Najprej gre za krepitev odpornosti EU na krize, ki smo jih omenjali, skupaj z gospodarskim digitalnim in zelenim prehodom, pa zdravstveno unijo in kibernetsko varnostjo. Nekdo je pripomnil, da Slovenija in še kakšna vzhodna ali južna članica seveda nimajo tako razvite osnovne prometne infrastrukture, denimo železnic in avtocest, kot razvitejše članice. In bi denarja za tovrstna vlaganja ne bi bilo škoda, vlaganja v digitalne in zelene industrije pa bi prej koristila multinacionalnim igralcem na tem trgu kot pa nišnim domačim ponudnikom.

Potem je tu konferenca oziroma razprava o prihodnosti EU, ki naj bi bila čimbolj vključujoča. Zanimivo je, da slovenska vlada pri tem nič kaj ne omenja tako imenovane Ljubljanske pobude za začetek postopka za sprejem nove ustave EU, ki bi povezavo trdneje povezala. Pred štirimi leti so jo spisali pretežno slovenski intelektualci, če tako rečemo, desne provinience. Seveda ne, ko pa je po vzhodnih provincah in še kakšnih zahodnih na pohodu suverenizem. In to je čisto drugačen, še bolj kot domači viseči parlament, politični kontekst predsedovanja kot pred 13 leti. Morda glavna točka slovenskega predsedovanja naj bi bil oktobrski neformalni vrh EU-Zahodni Balkan. Slovenske uradne institucije od predsednika države do zunanjega ministrstva se pridušajo, da si želijo širitve EU, a se nikakor ne zmorejo izvleči izpod sence zloglasnega non-paperja o nekakšnem dokončnem razpadu bivše Jugoslavije po etničnih mejah. Kot da to ne bi bilo dovolj, se temu pridružuje še bolgarska blokada pogajanj zaradi, bog se usmili, zgodovine Severne Makedonije. {api_embed_photo_L30}673346{/api_embed_photo_L30}

Takoj julija se nam obeta debata o vladavini prava, saj bo Evropska komisija o tem pripravila poročilo. Že zdaj je jasno, da je Slovenija tudi ponotranjila prepričanje nekaterih držav, ki se utegnejo znajti na tapeti, in njihove pripombe predvsem, kakopak, v metodološkem smislu. Dodali bi lahko še tudi reformo migrantske politike po neslavnem propadu tako imenovanih begunskih kvot ob velikem migrantskem valu leta 2015 in posledično še enem izginotju zaupanja med članicami.

Dekoracija ni zgolj okras. Recimo karantanski panter. Po navadi izraža tudi neko simboliko. Simbolika pa povzema vsebino. In glej ga, zlomka, čemu neki je logo slovenskega predsedovanja Svetu EU tako zelo podoben venezuelski zastavi?