(POGLED) Velika dilema dolgih počitnic

Kolikor to kdaj preseda, pa obenem prinaša udobje predvidljivosti, utečenosti. Ko se začnejo počitnice, je treba kar naenkrat zapolniti ves ta čas. Za mlajše otroke, ki še ne morejo biti sami, je seveda treba priskrbeti varstvo, pri večjih pa se pojavi dilema, ali prav tako splanirati do potankosti vseh skoraj deset tednov, kolikor trajajo počitnice, ali pa otroke vendarle prepustiti lastni volji, domišljiji, ne nazadnje dolgčasu?

Univerzalnega napotka najbrž ni. V nekaterih ameriških šolah naj bi sicer po pisanju publicista Sama Ruglja, ki se kot oče prav tako spopada z izzivom dolgih počitnic, zagovarjali logiko, da če otroke dva meseca pustiš brez nadzora, brez učnih stimulansov, se njihovi možgani preveč polenijo in je treba ob začetku šolskega leta vložiti veliko truda, da jih spet poženeš v običajni tok. Zato tam daljših počitnic sploh nimajo.

Vendar pa hkrati nobena raziskava ne kaže, da bi ti otroci nato na daljši rok dosegali boljše rezultate od tistih, ki imajo dolge počitnice. Dejstvo je, da možgani potrebujejo premor, ponovni zagon, da nato spet pripeljejo naprej, do novih (spo)znanj. Zlasti po še enem šolskem letu, ki so ga znova krojili korona in ukrepi, je potreben premor in premislek. Zlasti nas starejših. Učiteljev in strokovnjakov, ki krojijo šolski prostor, na eni strani, kakor pri nas starših, da iz celotne situacije razberemo pozitivne plati. Da zaupamo učiteljem, da delajo v dobro naših otrok, da so strokovnjaki na svojem področju in da bo z našimi "sončki" v glavnem vse v redu, tudi če bodo morali nositi maske in se prilagajati še kako drugače, da bo pouk lahko, vsaj v pretežni meri, v šoli. Med vrstniki, ob nastopih, testih, poteka tudi šola življenja, spoprijemanje s težkimi situacijami, pred katerimi bi sicer radi svoje otroke obvarovali. Prostora za izboljšave v šolskem sistemu je gotovo precej, a v glavnem ni tako slab. To ne nazadnje potrjujejo tudi obiski, izmenjave v evropskih Erasmus+ projektih, pri katerih strokovni sodelavci, učitelji in ne nazadnje tudi učenci v drugih državah spoznavajo, kako tam poteka pouk. Generacije se menjujejo, gledanje čez meje vsekakor odpira obzorja, in če jih že nekaj dobi dobre zamisli ter jih vpelje v svoj pouk, je to samo pozitivno.

Kaj torej do septembra z vsem tem časom, ki ga imajo otroci na voljo? Počitnice so resnično dolge. Tudi tisti, ki ne potrebujejo varstva, se lahko udeležujejo raznih aktivnosti. Po občinah so v zadnjih letih v glavnem poskrbeli, da subvencionirajo programe, s čimer je na voljo tudi kaj brezplačnega ali vsaj po nižjih cenah. Kaj pa če se otrok ne želi pridružiti kateri od počitniških dejavnosti? Je kaj narobe? Smo starši kje zgrešili, se sprašujemo, ko vidimo živahnega sosedovega fanta, ki ga je povsod polno, našim pa ni do ničesar.

Četudi smo bili mi sami kot otroci v glavnem prepuščeni "dvorišču" in smo kljub temu (ali pa prav zato?) odrasli brez kakšnih travm, in se zavedamo, da se dandanes preveč obremenjujemo z vprašanjem, ali smo naredili vse prav, se tovrstni razmisleki prikradejo skozi špranjo v naše misli. Tam pa se seme razraste, dodatno spodbujeno z zunanjimi impulzi, objavami o "super duper skuliranih" starših, ki vse delajo prav in se sploh ne prepirajo s svojim podmladkom. Kaj pa sploh je prav? Idealen starš obstaja? V svetu, v katerem smo vajeni stalno dobivati navodila (zadnji dve leti smo se denimo znova učili umivati roke), se zlahka ujamemo na limanice, ko preberemo naslov Najstniki, praktični vodnik za starše. U, super! Tu bom izvedela, kako ravnati, ko otrok treska z vrati, ko jezika, ko ne želi pospraviti sobe takrat, ko mu rečem, se ujamem tudi jaz v nakup.

Potem pa razočaranje! Do polovice knjige nikjer odgovorov na ta vprašanja, namesto tega berem o tem, kako moram opazovati sebe, kako komuniciram, da moram poskrbeti, da imam svoj prosti čas, da ga kakovostno preživljam, in o podobnih zadevah. Ker mi vse skupaj ne da miru, grem nato še na predstavitev, pogovor z avtorico (takrat misleč da neuporabnega) priročnika. Dr. Ana Kandare Šoljaga je doktorica psihologije, ki ima na Reki že več kot dvajset let svetovalnico za otroke in odrasle. In pove, kar sem najbrž že vedela, pa sem očitno morala neposredno slišati, da je obdobje najstništva čas, ko moramo otroke počasi spuščati. Osnove vzgoje, načela, kaj je prav in kaj narobe, smo do teh let že predali. In če mi ne znamo mirno komunicirati, se obvladovati, ko smo jezni, lahko to pričakujemo od otroka, najstnika, ki se mu v telesu dogajajo neverjetni pretresi? Zato je pomembno, da se zamislimo nad tem, kako mi preživljamo (prosti) čas. Da se zavemo, da nam ni treba biti več ves čas z otroki, predvsem pa, da smo vzor. Otrok bo videl, kako porabimo naš čas. Ni mu treba predavati o tem, najbrž nas tako ne bo poslušal in slišal.

Ves čas smo ogledalo, v katerega se gleda tudi otrok, nas opazuje, se zgleduje. No, medtem je naša tamala v (brezdelnih) počitnicah spet začela bolj posegati po knjigah in se usmerila k ustvarjanju, starejša pa ob rekreaciji vsak dan samoiniciativno načrtuje, kaj bo skuhala za kosilo, in celo vpraša, ali lahko pomaga pri gospodinjskih opravilih. Naj počitnice trajajo, kaže, da smo na dobri poti.