Z veliko odmeva je bila objavljena vest, da vlada komaj ustanovljeni Muzej osamosvojitve združuje z uveljavljenim Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Glasovi, ki so se ob tem vzdignili, so prihajali skoraj izključno iz strankarskopolitičnih (ali politično motiviranih) ust, strokovni krogi so ostali tiho. Po nekaj dneh se je vznemirjenje poleglo in zgodilo se ni nič. Oba muzeja še naprej obstajata vsak zase, novih pojasnil javnost ni bila deležna in tako ostaja v zraku občutek, da vlada raje govori in napoveduje kot premišljuje in dela.
V tej pavzi, ki je iz neznanih razlogov nastala, bom izkoristil trenutek in v politično razpravo skušal vnesti pogled, ki ga lahko ponudi zgodovinopisje. Ob tem se seveda zavedam, da ima vsaka (še zlasti pa demokratično izvoljena) oblast pravico vzpostavljati tista identitetna sidrišča, za katera sama ocenjuje, da so ustrezna. Vsaka oblast lahko ukinja in določa praznike, ustanavlja kraje spomina, nagovarja s proslavami, razstavami, spomeniki in muzeji. Modra oblast to napravi preudarno, katera druga bolj zagnano. Prav vsaka lahko ravna po svoje in pri tem zasleduje svoj nazorski in politični program. Lahko zagovarja kozmopolitizem ali tradicionalizem.
Kar je danes pri tem početju nenavadno, pa so sredstva in pristopi, za katere se vsakokratna oblast odloči. Prejšnja je tako ustanovila Muzej slovenske osamosvojitve, na čelo postavila direktorja, ki se s tem obdobjem ni ukvarjal, zaposlila še nekaj ljudi in jim namenila prostore, na katere že predolgo čaka osrednji državni arhiv, temeljni čuvar in hranilec pisnih sledov tega prostora. Gradiva, ki bi tri desetletja pozabljeno ležalo v kleteh državnih institucij in bi ga bilo treba "iztrgati pozabi", mu ni namenila, saj je v glavnem že shranjeno v arhivih in muzejih, ki s svojo zbirateljsko politiko pokrivajo ta čas.
Vsaka (še zlasti pa demokratično izvoljena) oblast ima pravico vzpostavljati tista identitetna sidrišča, za katera sama ocenjuje, da so ustrezna. Kar je danes pri tem početju nenavadno, pa so sredstva in pristopi, za katere se vsakokratna oblast odloči
V motive tovrstnega početja ne bom zahajal in mi niso znani, prepričan pa sem, da ni mogoče izkusiti in doumeti procesa nastajanja samostojne in neodvisne države skozi tovrstni majhen muzej. Proces je mogoče razumeti le skozi izzive, s katerimi so bili soočeni republika, njene politične elite in njeni ljudje. Proces je mogoče razumeti skozi čas daljšega trajanja, razumevajoč izkušnje tedanje preteklosti in negotovost tedanje prihodnosti. Proces je mogoče razumeti, če se čim bolj približamo njegovi totalnosti (tudi geografsko). Razpadanje Jugoslavije in nastajanje slovenske države ni bilo omejeno le na ozek krog političnih elit v prestolnici, zadevalo je vse plasti prebivalstva, odpiralo mnoge probleme, iz včerajšnjih odrinjencev delalo zmagovalce, iz zmagovalcev poražence, iz zaposlenih brezposelne, iz obrtnikov podjetnike, raztezalo se je po vsej Jugoslaviji in krepko onstran njenih meja. O tem obstaja vse več literature, s tem se ukvarjajo raziskovalci na inštitutu in na univerzi, temu se posvečajo muzealci, arhivisti, veteranska združenja, literati in ljubiteljski zgodovinarji. Pozornost v ta čas je bila in je še zmerom usmerjena, polje postaja, sploh če želimo v svoje analize pritegniti primerjalno sliko drugih držav, skorajda brezbrežno.
Če torej želi kdorkoli, tudi oblast, vse te napore in spoznanja združiti v enovito sliko in interpretacijo, si bo ob tem polomil zobe in se lotil misije nemogoče. Če pa kdo želi temu obdobju posvetiti več javne pozornosti, če ga želi v vsej njegovi večplastnosti postaviti bolj v vrednostni fokus državljanov, pa se mora tega le ustrezno lotiti.
Zdaj bo to videti neizvirno, a velja si pogledati, kako so se ne povsem podobnega, a zadosti sorodnega problema lotili v Zvezni republiki Nemčiji. Tamkajšnja politika je ugotovila, da je nemška demokracija "Symbolarm", precej simbolno revna, zaupanje v demokracijo in v politični sistem pa potrebuje močne simbole. Odločili so se, da bodo frankfurtsko cerkev sv. Pavla, ki velja za zibelko nemške demokracije in simbol nemške enotnosti obenem, saj je tam leta 1848 zasedal frankfurtski parlament, preuredili v Hišo demokracije, v osrednji muzej nemške demokracije. A kako so se tega lotili? Oblikovali so delovno skupino strokovnjakov, si vzeli zadosti časa, začeli razvijati koncept in medtem nekateri med njimi prišli do spoznanja, da pravzaprav oblikujejo muzej z značajem "svetišča", da so usmerjeni ozko v en sam kraj, ki bo predstavljal zgodovino nemške demokracije kot zgodovino uspeha. Toda zgodovina demokracije je seveda polna porazov, zahteva velik angažma posameznika in družbe in je ni mogoče reducirati le na eno razstavo v enem muzeju. Mnogi se zato zavzemajo za Mrežo krajev demokracije, za širši in bolj vključujoč pristop, kjer bi Frankfurt bil le eden od kamnov na poti. Debata je bila in je še živahna, strokovnjaki številnih ved soočajo poglede in nizajo argumente in mnogi se ne strinjajo. A debata teče, v umirjenem duhu, in politika posluša. Morda je za demokracijo in nacionalno enotnost celo pomembneje o tem govoriti in na dolgo razpravljati, kakor prehitro odpirati nove muzeje.
Brez odvečnih emocij na podlagi te izkušnje le suho ugotavljam, da bi bila spojitev obeh muzejev spodoben prvi korak, dobra ideja, ki bi ji morali slediti nadaljnji koraki. Nadaljnje delo vseh deležnikov in vseh vpletenih posameznikov in institucij o tem, kako oblikovati odnos do osamosvojitve. A žal se je zataknilo že pri prvem koraku.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
