Nekaj dni pred slovenskim kulturnim praznikom smo v ponovnem pričakovanju širokoustenja mestnih odločevalcev o pomenu in vlogi kulture v mestu. Nedvomno se nam obetajo visokoleteče, optimistično naravnane, vendar vsebinsko prazne floskule, povezane z duhom kriznega pandemijskega časa. Slavnostne govore, ki šele sledijo, je treba postaviti v pravo perspektivo, perspektivo Maribora, ki ne pozablja, in odločevalcev, ki ob prihodu na izvoljene odločevalske pozicije zlahka pozabijo na predvolilne vizije, s katerimi so prepričali volivce.
Pred dobrima dvema letoma smo mariborski delavci v kulturi župan- skima kandidatoma postavili vpra- šanja o bližnji prihodnosti umetnosti in kulture v mestu, o usodah nas samih in konzumentov naše produkcije. Šerifove odgovore bomo dali na stran, ker je svojo priložnost imel (in bajno zapravil), osredotočimo se na trenutnega župana.
"Moje razumevanje kulture začne s kulturo dialoga, nadaljuje z daljnosežno vlogo vrhunske umetniške ustvarjalnosti, nato pa enakovredno vidim kreativne industrije kot pomemben vir zaposlovanja in preizkušanja sodobnih oblik dela (co-working, zadruge, mrežno delo s tujino), ohranjanje dediščine kot način oživljanja celih četrti in kulturni turizem kot pomemben vir dodane vrednosti nekega mesta. V razvoju vsake od teh razsežnosti vidim pomembno vlogo tako javnih zavodov kot nevladnih organizacij in neodvisnih akterjev. Kultura je ena od dejavnosti, s katerimi se mesta postavljajo na zemljevid, postajajo kreativna mesta. Prizadeval si bom za to, da bo kulturno politiko snoval in vodil pristojni urad, oblikovali pa vsi vi, zainteresirani akterji." (Bodoči župan Aleksander Saša Arsenovič v Večeru, "In kakšen je torej njun odnos do kulture?", 30. 11. 2018)
Slišalo se je obetavno. Če verjameš. (Si verjel.) Od pričakovane "kulture dialoga" za doseganje vizije "kreativnega mesta" se ni zgodil niti k, kaj šele sooblikovanje zainteresiranih akterjev. Po treh mesecih od objavljenega razpisa za delovno mesto smo še vedno v pričakovanju novega direktorja Urada za kulturo in mladino, ob tem pa je simptomatična še ena relativno sveža županova medijska izjava: "Upam tudi, da bomo imeli srečno roko pri izbiri novega vodje urada za kulturo in mladino, prijav je bilo res veliko." (Župan Aleksander Saša Arsenovič v Večeru, "Razmišljam o ponovni kandidaturi za župana", intervju z Aljošo Peršakom, 19. 12. 2020)
"Mi," pravi župan. Občina, brez akterjev. "Če bomo imeli srečo." Ko se izbira najustreznejši kandidat, v pričakovanju katerega smo "mi" (akterji, brez občine) že osem let, prepusti (ne)srečni roki občinske komisije, katere člani niso javno sporočeni (kaj šele kriteriji za izbiro med ožjim izborom kandidatov), se prižigajo novi alarmi. S črnimi slutnjami že večkrat prežvečene grenke preteklosti. Nevključevalno, enostransko, z monologom (ravno takšnim, kot ga pričakujemo ob skorajšnjem kulturnem dnevu) in popolno ignoranco akterjev civilne družbe, konkretno kulturno-kreativnega sektorja.
Kdo smo sploh ti "akterji" ali delavci v kulturi? Koliko je akterjev kulture (ali kreativnega sektorja) v Mariboru? Kakšne poklicne profile imajo? Kakšen je njihov zaposlitveni status? Kolikšna je količina njihove produkcije? Kdo so njihovi naročniki? Kako in s čim se preživljajo? Ima Mestna občina Maribor oziroma Urad za kulturo in mladino zbrane aktualne podatke? Seveda nima, ker se z lokalnim kulturno-kreativnim sektorjem, kljub pisarni Centra za kreativnost na Partizanski cesti, nihče sistemsko/sistemizirano ne ukvarja. Kaj šele v času pandemije, ki ogroža naš obstoj in osnovno eksistenco. Če nečesa ne poznamo, ne moremo niti vedeti, kako slabše nam gre, niti strateško razmišljati o kontinuiranih ukrepih za krepitev sektorja. Tistega sektorja, ki naj bi zgradil "kreativno mesto".
Cinična drža odločevalcev in hermetično zaprta mestna politika se bosta med prebivalstvom prej ali slej preoblikovali v nezaupanje
Jesenskega dela vseslovenske raziskave Slovenski kulturno-kreativni delavec v času covida-19, podprte s strani ljubljanskega Centra za kreativnost, ki jo je izvajal kreativni center Poligon, se je udeležilo 1578 respondentov, delavcev v kulturi, iz podravske regije 7,7 odstotka oziroma konkretno iz Maribora 6,3 odstotka, kar pomeni okrog 100 anketirancev. Številka bi lahko bila krasno izhodišče za konkretnejše spoznavanje lokalnega sektorja, da vidimo konkretne številke in upad prometa, odpovedi poslov, projektov in zagotovljenega dela, zagotovitve preživetja in možne predlagane ukrepe za lajšanje posledic pandemije za lokalne ustvarjalce.
Na spletni strani raziskave preberemo: "Jesenski podatki kažejo, da so bili ukrepi pomoči nezadostni in v kombinaciji s strogimi pravili organiziranja kulturnih dogodkov za marsikatero podpanogo in delavce uničevalni. /.../ Na pragu zime so se številni, še posebej prekarni delavci kulturno-kreativnega sektorja znašli tudi na pragu revščine. To niso profili delavcev, ki ustvarjajo nizko dodano vrednost, to so v povprečju izredno visoko izobraženi in kvalificirani posamezniki, ki lahko ob pravilni spodbudi družbo bogatijo na najrazličnejših nivojih. /.../ Daljnovidne države zato razvijajo in spodbujajo kulturno-kreativni sektor, saj se zavedajo, da je to področje ključ do uspešne prihodnosti dela."
Čas epidemije bi lahko bil priložnost za nove začetke, nove strukturirane "kulture dialoga", pa nič ne kaže v to smer, kvečjemu nasprotno. Prejšnje leto iztečen Lokalni program za kulturo pripravlja ozek krog občinskih izbrancev, najbrž nam bo, zaključen, vehementno serviran v "javno razpravo z akterji", seveda nesmiselno, če nismo imeli pravice do sooblikovanja. Bi jo morali zahtevati? Najbrž res. Toda kaj, ko smo dolgoletno sistemsko izčrpani, ujeti v lastna kolesja neprepoznane, nevidne in ignorirane mariborske kulturne hiperprodukcije, ki je bila zaradi zunanjih okoliščin epidemije nasilno prekinjena in nas (akterje) potisnila na rob preživetja. Notranje okoliščine, krvavi sistem lokalne kulturne politike je stari žebelj v krsti, ki bi ga z ustreznimi ukrepi (ali vsaj s sledenjem napovedani županovi viziji) zlahka omilili, če ga že nimamo moči izpuliti. Preden mi odločevalci za kulturo navržejo karto "mariborskega unikuma - delovne štipendije za mariborske samozaposlene kulturne ustvarjalce v letu 2020" in "možnost prenosa izvedbe kulturnih projektov, odobrenih v sofinanciranje v letu 2020, v leto 2021"... da, to sta bila koristna in, žal, naključna ukrepa ("srečna roka") za blažitev posledic epidemije. Obliž na površinsko ranico sistemsko zlorabljenega, izčrpanega, izgorelega in izstradanega sektorja.
Če mislite, da s(m)o kulturniki, umetniki in drugi kreativci ogorčeni samo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in "klošarsko žicamo" občinski denar, res ne razumete našega življenja in dela v finančno podhranjenem Mariboru. Seveda nihče ne pričakuje povrnitve prostovoljskih ur, vloženih v izpeljavo kulturnih projektov, tako kot nihče ne beleži nadur preobremenjenih, aktivnih občinskih uradnikov. Ne eni ne drugi očitno nimamo pojma o delovnih prioritetah, menedžmentu časa, kadrovskem menedžmentu in vrednotenju lastnega dela, trdimo pa, da je naše delo potrebno za Maribor, v javno dobro, v javnem interesu in učinkovito zasnovano. Kaj bi se šele zgodilo, če bi taisti delovni ljudje našli skupen jezik? Skupno vizijo, temelječo na vzajemnem zaupanju za vzpostavitev kredibilnosti obeh strani?
Cinična drža odločevalcev in hermetično zaprta mestna politika se bosta med prebivalstvom prej ali slej preoblikovali v nezaupanje, nezaupanje v upor. Gospod župan, če res nameravate ponovno kandidirati čez dve leti, prijazen opomnik: s svojimi nevključujočimi, skoraj avtokratskimi odločevalskimi potezami izgubljate pomembno volilno bazo med kulturno senzibilnimi občani, saj nas preveč spominjate na nekdanjega "kolturnega" šerifa. Maribor pa ... ne pozablja.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
