Eden najpopularnejših slovenskih kantavtorjev Andrej Šifrer si najbrž ni predstavljal, kako preroški bodo verzi njegovega več kot štiri desetletja starega ponarodelega komada Vse manj je dobrih gostiln. V njem je sicer narod videl predvsem pijansko liričnost teksta, ki ustreza tipičnemu slovenskemu gostilniškemu veseljačenju, čeprav pesem v resnici opozarja na sivino časa, v katerem je nastala, in na globoko družbeno krizo, ki se je v začetku osemdesetih let začela plaziti v takratno državo in se je končala s krvavim epilogom njenega propada. Ne vem, zakaj me vedno bolj spremlja občutek, da smo štirideset let po Andrejevem skorajda vizionarskem songu v podobnih časih. Slovenke in Slovenci smo razdeljeni, kot že dolgo nismo bili. Kot da bi bila vsa nacija rojena v znamenju dvojčkov. Ne delimo in ne prepiramo se več samo pri vprašanjih, povezanih s partizani in domobranci, teh tem je vedno več. Ena od njih, pri kateri se je narod radikalno razdelil na dva pola, je vprašanje o cepljenosti, vendar o tem kasneje.
Samo po sebi s to razdeljenostjo ne bi bilo nič narobe, če bi pri družbenih razpravah o temah, ki nas kot narod mučijo, uporabljali pravila demokracije, za katero smo se prvič in zadnjič narodno poenoteni odločili konec osemdesetih let. Vendar opažam, da pravil njenega delovanja niti po tridesetih letih v Sloveniji ne razumemo. Eden najpomembnejših aksiomov sistema pravi, da bom kot "demokrat storil vse, da bo tvoje mnenje slišano in razumljeno, četudi se z njim ne strinjam". Še dve definiciji, ki opisujeta demokracijo kot ključni temelj sobivanja družbe, sta zanimivi. Prva je znameniti Churchillov izrek, da demokracija ni nekaj, s čimer bi se lahko hvalili, ampak boljšega sistema na žalost še nimamo. Še bolj slikovit je bil znameniti sarajevski književnik in humanist Duško Trifunović, ki je demokracijo primerjal z jedilnim priborom: "Nije escajg stvoren, da kolješ njime svoje protivnike, nego da sedneš za sto i uz jelo poprićaš o razlikama, koje muče njih i tebe." No, v novem svetu, ki ga živimo in kjer Slovenija ni nobena izjema, se je pojem demokracije še najbolj približal aforizirani verziji znamenite izjave Ludvika XIV: "Demokracija, to sem jaz!" Sam si nikoli nisem pustil vzeti pravice, da povem, kaj mislim, da povem, v kaj verjamem. Ne v prejšnjem ne v tem sistemu. Prepričan sem, da je človekova temeljna in neodtujljiva pravica, da izrazi svoje mnenje, pa naj gre za misli v pismih bralcev, na družbenih omrežjih ali na javnih protestih. Seveda v kulturnih okvirjih. Navsezadnje je to naša ustavna pravica! V kraju, kjer sem odraščal, so nekateri nervozni aparatčiki, ki sem jim občasno direktno povedal, kaj jim gre, "dobronamerno" opozarjali starše, naj me malo umirijo. Pa je naša danes že pokojna soseda, nosilka partizanske spomenice, ki so jo iz partije vrgli zaradi njenega predolgega jezika, enkrat v smehu dejala, da samoraslega drevesa pač ni možno ne upogniti ne izravnati. Ker je na svoji koži izkusila metode gestapovske policije, je že vedela, o čem govori.
Žal nimam dobrega občutka, s tem pa tudi ne upanja, da se bodo razmere glede trenutne družbene klime, ki so več kot skrb vzbujajoče, spremenile na bolje
Prejšnjo sredo zvečer me je po končani seji enega od parlamentarnih odborov v državnem zboru pot zanesla na Trg republike, kjer so bile množične demonstracije proti vladnim ukrepom zaradi covida-19. Najprej moram reči, da množične demonstracije, kjer se ustvarjajo posebne, zelo intenzivne energije, ki lahko tako ali drugače vplivajo na človeka, ki se tam znajde s ciljem ali po naključju, niso enostavna stvar. Napetosti in čustva, ki na takšnih dogodkih sevajo med demonstranti na eni strani in policijo na drugi, lahko mirne proteste hitro sprevržejo v nasilje. Tudi v sredo je bilo tako. Zato je zelo pomembno, da se vsi udeleženci pri svojih dejanjih maksimalno kontrolirajo. Sam sem v življenju – priznam, da po naključju – doživel kar nekaj takšnih dogodkov, ki ti za vselej ostanejo v spominu. Še posebno dva: miroljubne demonstracije več kot 100.000 meščank in meščanov Sarajeva, ki so marca 1992 demonstrirali za nekaj najbolj plemenitega, kar je možno, za mir v njihovem mestu in v državi, srbski šovinisti pa so s terase hotela Holiday Inn s snajperskimi puškami začeli streljati na nas – mimogrede, tudi prebivalci srbske narodnosti so bili med nami -, ter prvomajske delavske demonstracije v Rimu leta 2006, kjer so se udeleženci demonstracij spopadli najprej z neofašisti, ki so jih prišli provocirat, nato pa še s policijo. Energije, ki se razvijejo ob takšnih dogodkih, še posebno ob nepredvidenih, so neverjetne in jih je težko opisati. Adrenalin, ki se ti v tistih trenutkih nakopiči v telesu, se še dolgo čuti.
Seveda sem na sredinem protestu prisluhnil govornikom, kolikor se jih je ob vzklikih množice in ne najboljšem ozvočenju sploh lahko slišalo in razumelo. Ne bom komentiral izrečenih stališč in mnenj v zvezi s protikovidnimi ukrepi, virusom, cepljenjem, zarotami in drugimi temami, povezanimi z aktualno politiko. Zakaj ne? Zato, ker imata tako neumno kot pametno mnenje – in slišali smo eno in drugo skrajnost – domovinsko pravico, da ugledata luč sveta. Ker smo demokratična družba. Rdeča nit demonstracij minuli teden je bilo vprašanje cepljenja in PCT-ukrepov. Tukaj moram povedati, da se nikoli javno, ne na družbenih omrežjih ne kje drugje, nisem opredeljeval ne za cepljenje in ne proti njemu. In se tudi v bodoče ne bom. Verjamem, da gre za osebno človekovo pravico, da se sam odloči, kaj bo počel s sabo in s svojim telesom, ali se bo cepil ali ne. O cepljenju imam svoje mnenje, ki ga ne objavljam javno, ker je moje in ne stvar kogarkoli drugega. Ožji, meni bližji krog ljudi, s katerimi sem se o tem pogovarjal, ga pozna, eni se z njim strinjajo, drugi ne. Legitimna pravica. Nekatere prepričajo eni argumenti, druge drugi. Urbi et orbi prvič in zadnjič povem, da sem sam cepljen in da sem odločitev o cepljenju sprejel na podlagi argumentov, ki so me prepričali in jim verjamem, Tukaj sem zgodbo s tem tudi zaključil.
Me je pa med govorniki pritegnila zgodba učiteljice, ki je spregovorila o trenutnem stanju duha v družbi in stališčih glede protikovidnih ukrepov, predvsem pa o tem, kako ji tisti, ki se z njo ne strinjajo, vedno bolj odkrito grozijo, jo zastrašujejo, ji nagajajo na različne načine. Doma, v službi, z grozilnimi pismi, z grožnjami preko družbenih omrežij. Z osebnimi žalitvami, grožnjami z izgubo službe. S strani nekaterih medijev, s strani sodržavljanov, s strani delodajalcev, s strani oblasti. Haaaloooo? Sam poznam veliko ljudi, ki so cepljeni, in veliko ljudi, ki niso cepljeni. Iz različnih razlogov. Zaradi zdravstvenih problemov, pa tudi zaradi osebnih prepričanj. Med njimi so tudi ljudje, ki so mi še posebej dragi in jih imam neizmerno rad. Vsi imajo pravico do takšne ali drugačne odločitve in nihče jih nima pravice zaradi tega šikanirati, jim groziti ali jih kako drugače omejevati pri njihovih življenjskih pravicah, ki jim jih zagotavlja slovenska ustava. Ne doma ne v službi, nikjer v družbi. Če smo seveda odprta in svobodoljubna družba, predvsem pa svobodomiselna. Takšna namreč vedno najde rešitve za vse njene državljane. Tiste, ki so za, in tiste, ki so proti. Pa ni važno, o čem se pogovarjamo. Ker vedno se bodo našli ljudje, ki bodo za, in ljudje, ki bodo proti. To je temelj demokracije. Še posebej, ker jim bo ne glede na to, kakšne so rešitve, ki jih sprejema ali jih bo sprejela oblast, katerakoli že, ljudstvo slej ko prej izstavilo račun, če ne prej, na volitvah. Če tega ne razumemo, potem na postulat demokratične družbe, s katerim se tako radi kitimo, kar pozabimo. Če se ne znamo strpno in argumentirano pogovarjati, če sprejemamo samo argumente, ki so nam všeč, tiste, ki nam niso, pa ne, in ob njih užaljeno kot otroci v peskovniku vihamo nos, da se ne gremo več, če iščemo "escajg" za eliminacijo nasprotnika namesto za kulturno druženje in debato ob dobri hrani, potem je z nami kot družbo nekaj hudo narobe. Če se prepiramo ali celo pretepamo na parkiriščih, v trgovinah, na bencinskih servisih, v ambulantah, bolnišnicah, če grozimo sodelavcem, uslužbencem, uradnikom, prodajalcem, zdravnikom ali drugemu medicinskemu osebju, policistom, redarjem, vsem, ki pač samo opravljajo svoje delo, če nevljudno vpijemo in cinično sikamo na soljudi v nedotakljivem kraljestvu Zlatoroga, in še bi lahko našteval, potem se res vprašajmo, kam smo kot družba zašli. Marginalizacija posameznih skupin državljanov res ni nekaj, kar si bi lahko šteli v čast. Zato smo kot narod ta trenutek zelo daleč od tega, da bi se lahko poenoteno objeli in skupaj zapeli še en Šifrerjev evergreen Med prijatelji.
Chamberlainovske manire, hlinjenost kulturnosti, komedijantska oholost, ošabnost, brezidejnost in avtokratske težnje, ki so se v teh tridesetih letih dodobra navlekle v sobane slovenskih političnih strank od levega do desnega političnega pola, so glavni vzrok za takšno stanje. Posledica tega ob opisanem stanju je še ta, da se je lok Gaussove krivulje pomaknil še samo ekstremno levo in ekstremno desno. Limite sprejetega družbenega dialoga iz začetka devetdesetih let so presežene s sovraštvom, skrajnimi ideologijami in občasno z nasiljem. Seveda bi se morali vprašati, kdo je za to odgovoren. Vračam se k legendarnemu Winstonu Churchillu in njegovim dnevniškim zapisom, za katere je leta 1948 prejel Nobelovo nagrado. Menim, da bi teh 1000 strani briljantne analize delovanja politike in političnih sistemov, tudi v demokraciji, moral prebrati vsak, ki sploh začne razmišljati o vstopu v politiko. Bojim se, da slovenski politiki niti avtorja niti naslova knjige ne poznajo, kaj šele, da bi poznali njeno vsebino. Pa bi bilo za njih to zelo poučno. Žal nimam dobrega občutka, s tem pa tudi ne upanja, da se bodo razmere glede trenutne družbene klime, ki so več kot skrb vzbujajoče, spremenile na bolje. Upanje mi predstavljajo mlade generacije naših otrok, vseh mladih, ki bodo za nami nasledili ta svet. In ga, upam, spet spremenili na bolje. Kot ga je skupaj z drugimi spremenila moja generacija, rojena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Samo ne vem, na kateri stopnici smo se mi spotaknili, da smo pristali tukaj, kjer smo sedaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
