Na Poljskem česa podobnega še nismo doživeli. Časopisi in revije so 10. februarja prekinili objavo novic, novičarske spletne strani so se zatemnile in na desetine radijskih in televizijskih postaj je prenehalo oddajati svoj program. Trideset let po padcu Berlinskega zidu, odpravi cenzure in razpadu Sovjetske zveze poljska civilna družba spet brani svojo težko pridobljeno demokracijo pred državo, ki je odločena, da jo bo odpravila.{api_embed_photo_L30}635090{/api_embed_photo_L30}
Zaradi svojih politik so postali poljski neodvisni mediji in novinarji, ki zdaj protestirajo, tako ranljivi kot njihovi kolegi v Rusiji in na Madžarskem. Kot je javno priznal podpredsednik vlade Jaroslaw Kaczynski, poljski de facto vladar, je za njegov režim vladanja uporabljena predloga Madžarske pod vodstvom premierja Viktorja Orbana. Da bi razumeli protest poljskih medijev zaradi molka, je vredno spomniti na madžarske izkušnje.{infobox-quote_full}153979{/infobox-quote_full}
Po vrnitvi na oblast leta 2010 se je Orban, ki je bil odločen utrditi tako imenovano neliberalno demokracijo, zanesel na taktiko "salame", ki jo je za vzpostavitev komunistične vladavine po drugi svetovni vojni iznašel Matyas Rakosi, tako imenovani madžarski Stalin. V boju proti razrednemu sovražniku so Rakosijevi komunisti metodično zmanjševali število neodvisnih institucij, rezino za rezino, dokler ni ostala samo lupina. Orban je to taktiko prilagodil enaindvajsetemu stoletju, Kaczynski pa mu je sledil.
Prva rezina, nekoč in zdaj, so bili javni mediji, ki so postali trobilo vladajoče stranke Pravo in pravičnost (PiS). Poljske uradne novice zdaj neprenehoma širijo laži in obrekovanja, kar spominja na mogočne propagandiste, kot sta bila Joseph Goebbels in Andrej Ždanov. Ustavno sodišče, tožilstvo in kulturne ustanove so nato politizirali in podredili vladajoči stranki. Počasi se je demokratična pravna država preoblikovala v avtoritarno vas Potemkin.
Stranka PiS je sledila vodenju ruskega predsednika Vladimirja Putina in Orbana, a zdaj ni več zadovoljna le z nadzorovanjem javnih medijev ter z objavami na provladnih spletnih straneh in v časopisih, ampak usmerja svojo pozornost v dušenje neodvisnih novic. Ponarejanje zgodovine in prikrivanje korupcijskih škandalov nista dovolj. Niz tožb - s strani vlade ali posameznikov in skupin po vladnem ukazu - proti kritikom vlade ni dovolj. Vse medijske organizacije, ki niso pod nadzorom režima PiS in ne služijo njegovim interesom, je treba uničiti.
Načrtovani davek na oglaševanje, ki je sprožil sedanje medijske proteste, je še en kos salame. Davek ni le težko in diskriminatorno finančno breme, ampak tudi orožje za dušenje kritike in svobode govora. Preživetje večine neodvisnih časopisov je namreč odvisno od prihodkov od oglaševanja, ki so v opustošenem gospodarstvu zaradi pandemije že močno padli. Če jim bodo odvzeli še več dohodka, jih bodo prisilili v odpuščanje novinarjev in zmanjševanje proračuna za ključne naloge, kot sta preverjanje dejstev vladnih izjav in vodenje preiskav ob državnih kršitvah. Za vsako žalitev je treba prihodek od davka na oglaševanje prenesti na provladne medije.
Trditev vlade, da davek velja predvsem za ameriške tehnološke velikane, ki se izogibajo plačevanju dajatev na promet v Evropi, je očitna laž. PiS, ki je bila povsem servilna do nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ni hotela obdavčiti tajkunov Silicijeve doline. Poleg tega bi se morale za pobiranje takšnega davka dogovoriti številne države, zlasti članice Evropske unije. Poljska nima možnosti, da bi bila učinkovita proti ameriškim tehnološkim gigantom brez EU, od katere pa je vlada PiS odtujena.
Napad stranke PiS na ekonomijo svobodnih medijev ni nič manjši napad na demokracijo, kot je bil 6. januarja napad Trumpovih privržencev na ameriški Kapitol. Za obema se skrivajo laži, nasilna retorika in sprevrženost politike in javnega življenja. Tudi PiS je pokazala zaničevanje pravne države in človekovih pravic, da o neodvisnih medijih sploh ne govorimo. Dokaz so veliko vladnih škandalov, razširjena korupcija (tudi v boju proti pandemiji), preoblikovanje šolskih učnih načrtov v nacionalistični kič in uporaba policije kot orodja in telesnih stražarjev režima PiS.
Takšne politike - ne glede na to, kje so sprejete - nimajo v svoji osnovi le strahu pred svobodo in resnico, temveč tudi željo, da se ta strah prikrade v našo družbo. Poljska sodišča je treba nadzorovati tako kot sodišča v Moskvi, ki lahko v rekordnem času sodijo, obsodijo in kaznujejo nasprotnike Kremlja, kot je pokazal nedavni primer Alekseja Navalnega. Vsi poljski mediji naj bi govorili enako, kot to počnejo tisti, ki hvalijo Putina ali Orbana.
Moj kolega, pronicljivi opazovalec sodobne politike, mi je rekel: "Kot analitik vam bom povedal, da bi lahko oni, sovražniki svobode, zmagali. Kot državljan vas bom prosil, da mi obljubite, da boste storili vse, da se to ne bo zgodilo."
Odgovoril sem mu: "Obljubim."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
