Živimo v medijski, spektakelski družbi. Moderne generacije, vzgojene z (novimi) mediji, digitalnimi zapisi, fotografijami vsega in vseh ter vedno, mobilnimi telefoni, totalnostjo družabnih omrežij, aplikacijami, spontano dokumentirajo/mo življenje kot neprekinjen program, šov, neskončen dokumentarec. V miru. A tudi v vojni. Za vojne že dolgo velja izrek, da so preresna stvar, da bi jih prepustili le generalom, sodobne se odvijajo v medijih, pomenijo spopad za nadzor nad informacijskimi tokovi, cenzuro, blokade. So (tudi) propaganda, manipulacije, "fake news".
Ruska invazija na Ukrajino je TV-program, ki ni bil napovedan, ga pa trenutno tudi ni mogoče preklicati, ukiniti. A daleč od tega, da bi bila danes televizija še dominanten vojni medij, vojne brutalno trpke podobe (ne)kontrolirano bruhajo iz neštetih profilov na različnih družabnih omrežjih. Medijski stampedo je danes tako močan, hiter, da je izjemno težko sočasno preverjati podatke, informacije, vire, podobe ... Na koncu zgodbe, ki nastajajo iz teh gradnikov. Ukrajinski vojaki s Kačjega otoka so tudi v sicer uglednih medijih veljali za mrtve. Smo v novi dobi medijske obdelave vojnega časa in tekme za interpretacijo (kdo zmaguje in kdo izgublja), za usmerjanje percepcije, čustev, ki so v (vsaki) krizi zelo pomembna. Francoski filozof, mislec iz 20. stoletja, ki nam je pomagal razumeti vse, kar gledamo sedaj, Paul Virilio, je zapisal, da je druga svetovna vojna za medije pomenila "tele-avdicijo", Vietnam je bil kot prva medijsko eksploatirana vojna "tele-vizija", z zalivsko vojno (1991) pa ta postane "tele-akcija", interakcija med borci in opazovalci. Vojna v sočasnosti, v živo, "in real time". K nam prihaja vseobsegajoče, prek elektronike, v službi in v spalnici, če se zavestno ne odklopimo. Kasneje se razvije še koncept tako imenovanega bojnoinformacijskega oziroma "embedded" novinarstva, ko so novinarji in snemalci spremljevalci bojnih čet. In novinarstvo je predvsem platforma za neke vrste latentne odnose z javnostmi.
Ukrajinska vojna pomeni v medijski dimenziji novo raven, nove fenomene: predsednik Volodimir Zelenski je postal medij sam zase, Twitter, kjer ima več kot pet milijonov sledilcev, je ključni kanal, orodje, blog, časnik, televizija ... Prek njega objavlja sporočila za javnost, odzive, komentarje, govore, posnetke. Mimo medijskega, uredniškega mehanizma. Javlja se v živo, z različnih lokacij. S frontnih linij. Zelenski TV. Njega Američani ne bodo ugasnili ali cenzurirali. Kot je družbena omrežja v Rusiji odklapljal Putinov režim, kot so nekatere ruske "medije" iz kremeljske galaksije utišali v EU. V medijsko-informacijskem kaosu, ki ga skušajo kontrolirati politično-vojaške vrhuške, je kakovostno, neodvisno novinarstvo izjemno pomembno. Iz dneva v dan to spoznavamo še ob ukrajinski vojni. Najbolj verodostojne so informacije s terena, od novinarjev, očiščene infiltriranih interesov. Ob finančnih rezih - zadnja leta so v panogi prinesla več krogov varčevalnih redukcij pod krinko "poslovnih prestrukturiranj" - so bile prve na udaru zunanjepolitične redakcije. Ker so praviloma (naj)dražje. Danes, ko imajo tudi mnogi medijski velikani že močno oslabljene dopisniške mreže, (pre)malo novinarjev, ki v nove krize, vojne ne odhajajo "kot padalci", ampak poznavalci, vidimo posledice. Iz pisarn in redakcij je neskončno težje razumeti vse kompleksnejši (krvav) svet. Ni odveč spomniti, da je bil med prvimi žrtvami novega vodstva RTV tudi zunanjepolitični Globus. Oddaja, ki bi jo trenutno potrebovali bolj kot kadarkoli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
