(PORTRET TEDNA) Anna Dragoš: Samozavestna raziskovalka bakterijskih virusov

Bakteriofagi so virusi, ki napadajo izključno bakterije, in ne le, da jih lahko uničijo, ampak imajo tudi sposobnost, da svoj DNK vgradijo v bakterijskega. Na ta način v bakterijskega gostitelja prinesejo nove gene in potencialno tudi nove lastnosti, ki lahko vedenje gostitelja spremenijo. Za ljudi nevtralno bakterijo lahko spremenijo v patogeno. Še vedno pa zelo malo vemo o mehanizmih, kako virusi spreminjajo vedenje bakterij, saj je okoli 90 odstotkov ali še več virusnega DNK-je še vedno "črna skrinja". Raziskovalni potencial področja je zato velik in mikrobiologinja dr. Anna Dragoš bo s svojo ekipo raziskovalcev preučevala, kako virusi spreminjajo bakterije, kakšni so molekularni mehanizmi v ozadju in kaj so vzroki, da virusi to počnejo. Za raziskovalni projekt za raziskovalce na začetku samostojne kariere PHAGECONTROL je pridobila 2,2 milijona evrov na razpisu Evropskega raziskovalnega sveta.

V Slovenijo prišla po naključju

Anna Dragoš je rojena na Poljskem, v Slovenijo je prvič prišla leta 2009, kot sama pravi, po naključju. Za trimesečno Erasmusovo prakso je izbrala Ljubljano, zaradi bližine Mediterana in hribov. "Takrat še nisem imela ideje, kaj početi v življenju in kaj s svojo kariero. Na moje poizvedovanje se je odzvala profesorica dr. Ines Mandić Mulec, danes vodja oddelka za mikrobiologijo na biotehniški fakulteti. Delo mi je bilo všeč, na koncu bivanja v Sloveniji pa sem spoznala svojega sedanjega moža," razlaga raziskovalka, kako se je začelo njeno sodelovanje s Slovenijo. Vrnila se je na Poljsko in začela delati na poljski akademiji znanosti, kjer se je ukvarjala z bakterijskimi virusi. Ker sta tedaj s fantom, Belokranjcem, ostala v stiku, je izkoristila priložnost za vrnitev v Ljubljano, ko se je odprlo mesto mlade raziskovalke. "Delno sem prišla zaradi osebnih razlogov, delno zaradi ekipe sodelavcev. Tudi kasneje, ko sem odšla na podoktorsko izobraževanje v Nemčijo in potem še na Dansko, sem vseskozi obdržala stike z ekipo, predvsem z Ines, ki je moja nekdanja mentorica. Prav ona me je tudi najbolj spodbujala k vrnitvi, njena vrata so bila vedno odprta. Želela sem se vrniti v stilu in izkoristiti vse izkušnje v tujini, dosežke, objave v publikacijah, izkušnje s pisanjem projektov, da dobim sred stva za svojo raziskovalno skupino."

In tretjič se je res vrnila v velikem slogu z uresničenim ciljem. Najprej je dobila lokalno financiranje ARRS, ker je s prejšnjo prijavo projekta uspela priti v drugi krog izbora ERC, a na koncu ni bila izbrana. V letu 2021 pa ji je uspelo. Vztrajnost je bila pri tem ključna, saj je za dosežen rezultat delala več let. "Zdaj vsi vidijo moj uspeh, ne vidijo pa, kolikokrat sem bila neuspešna. V zadnjih letih sem bila zavrnjena okoli desetkrat pri prijavi projektov, na razgovorih za službo, da ne omenjam zavrnjenih objav znanstvenih člankov," razlaga Anna Dragoš. Treba je biti vztrajen in kljub porazom iti naprej, izpostavi.

"Za uspeh je pomembno tudi, da te ni strah ali sram drugih prositi za pomoč, mnenje in povratno informacijo. Da izkoristiš znanje odličnih ljudi okoli sebe in se od njih vseskozi učiš. Pa 'hardworking', a tega ne zmoreš, če te to, kar delaš, ne zanima in nimaš svojega dela rad," našteje sestavine za uspeh mlada znanstvenica. Da je zelo nadarjena, inteligentna, kreativna, z izjemno sposobnostjo povezovanja ljudi, dodaja njena nekdanja mentorica Ines Mandić Mulec. "Nadpovprečno je nadarjena za znanost in socialne stike. Nikoli ne misli le nase, ampak v svoje delo vključuje tudi druge. Nikoli ne obupa. Ko si zada cilj, gre proti njemu in vedno najde pot. Nikoli se ne pritožuje, vedno najde rešitev," oceni mentorica nabor lastnosti, ki so bile ključne za uspeh Anne Dragoš. 

Ljubezen do znanosti imajo v družini

Ženske v znanosti pogosto niso enakovredne moškim. Sama je odličen zgled imela doma. "Moja mama je zelo ambiciozna in skoraj zasvojena z delom. Učiteljica biologije, svoje učence vozi na biološke olimpijade, veliko let ravnateljica, z uspehi na nivoju cele države, in Poljska je res velika, tako da … Zrasla sem v domu, kjer sta bili prisotni ženska kariera in ljubezen do znanosti, ne v kakšnem patriarhalnem sistemu, starša sta si delila vse naloge," se spomni. V karieri zaradi tega, ker je ženska, ni čutila ovir, res pa nima otrok, tako da se ni soočala z izzivi vrnitve na delo po materinskem dopustu, poudari. "Je pa včasih občutek vseeno grenko-sladek. Ko denimo na nekem razpisu za sredstva ali delovno mesto rednega profesorja napišejo, da k prijavi še posebej spodbujajo ženske, te to vsekakor spodbudi. To strategijo zelo podpiram, a se včasih potem lahko vprašaš, ali si izbrana zaradi dosežkov ali zato, ker si ženska. No, pa še neumnost iz začetka kariere, ko sem, kadar sem imela govor na konferenci, premišljevala, kako naj nastopim. Biti moram elegantna, ampak ne preveč urejena zaradi vseh možnih stereotipov. Danes o tem ne razmišljam več," se nasmehne.

Delovno okolje v Sloveniji je bolj fleksibilno

O razmerah za raziskovalno delo pri nas bo lažje govorila čez čas, saj je njena zadnja vrnitev še precej sveža. "Kot doktorski študent gledaš na to iz druge perspektive. Takrat sem bila zelo osredotočena na svoj raziskovalni projekt, nisem razmišljala o pridobivanju sredstev za znanost in povezovanju. Zdaj bom spoznala tudi to perspektivo. V Sloveniji je velik znanstveni potencial, tu so res odlični raziskovalci na svetovnem nivoju, a včasih se premalo sliši o njihovih dosežkih. V tujini, na Danskem, v Nemčiji, imajo raziskovalne inštitucije strategijo, da prodirajo v svetovne medije in reklamirajo svoje znanstvenike. V tujini je že vzpostavljeno, lahko rečem optimizirano privabljanje vrhunskih znanstvenikov s celega sveta, produciranje rezultatov, objavljanje in napredovanje v karieri. Ko si tam, imaš zelo dobre pogoje za produktivnost in lahko v kratkem času pridobiš veliko objav, vzpostaviš mrežo. V Sloveniji imam občutek, da je sistem po drugi strani bolj fleksibilen, določene stvari pa se šele vzpostavljajo. V tujini, na Danskem in v Nemčiji, so za razvoj mladih znanstvenikov vzpostavljeni sistemi za financiranje velikih projektov in enostavne prostorske rešitve," potegne primerjave s svetom sogovornica.

V Sloveniji moraš biti bolj iznajdljiv, dodaja. Ob prihodu na Dansko je v uvodnem dnevu dobila vsa navodila, v enem tednu je vedela, kako se znajti v sistemu. V nekaj dneh si je tudi uredila dovoljenje za prebivanje, bančni račun, osebnega zdravnika. V Sloveniji, čeprav dobro pozna jezik in je spadala med zaželen kader na univerzi, so te stvari trajale mnogo dlje. "V Sloveniji potrebuješ nekaj časa, da ugotoviš, kako in kaj, kdo je za kaj odgovoren, malo se moraš znajti, spraševati. Na biotehniški fakulteti so vsi zelo potrpežljivi in prijazni in mi zelo pomagajo. Kadarkoli sem kaj vprašala, sem dobila pomoč in odgovor."

Kopanje v mrzli vodi

Zelo je predana delu, vseeno pa poskuša vzdrževati ravnotežje med delom in prostim časom. Zasmeje se, da ji nekaj časa ostane, a nima kakšnega posebej zanimivega hobija. "Rada igram kitaro in pojem, ampak le za prijatelje. Rada plavam in se kopam v mrzli vodi. Navado, da se celo leto kopava, sva z možem ohranila iz Danske. V Sloveniji zdaj plavava predvsem v Kolpi, ko greva v Belo krajino. Ja, tudi pozimi. Sicer pa še knjige, srečanja s prijatelji, kozarec vina, kakšen pohod z možem in družino," pove Anna Dragoš, kdo je, kadar ni v laboratoriju.

Domovino je zapustila že pred dvanajstimi leti, vseeno pa je občasno v stiku z nekdanjimi sodelavci in prijatelji. "Skrb vzbujajoče je in me žalosti, kakšne odločitve, povezane z ženskami in njihovo svobodo izbire, sprejema vlada. Prav tako upam, da Poljska ne bo izstopila iz EU. Moj uspeh v znanosti je povezan s tem, da smo prišli v EU! Vse se je začelo z Erasmusom in nadaljevalo s svobodo zaposlitve v različnih državah. Vse je bilo mogoče, ker smo članica EU, in upam, da se to ne bo nikoli spremenilo." Pa njena nova domovina? Všeč so ji narava, raznolikost pokrajine, hrana, odprtost ljudi, prijaznost in sproščenost. "Slovenci znate pozabiti na vsakodnevne težave in uživati življenje, to mi je zelo všeč." Belo krajino ima zelo rada, Ljubljana je "njeno najljubše mesto na svetu" zaradi arhitekturnih lepot in "ker imaš v prijaznem malem kotičku vse, kar potrebuješ, hkrati je vse dosegljivo s kolesom in peš". "Z možem imava cilj, da ostaneva v Sloveniji. Vse pa je odvisno tudi od pogojev dela in kako bova zadovoljna. Tolikokrat sem se že selila, da nikjer nisem pognala korenin, zato težko rečem, kje bom čez pet let, za zdaj pa načrtujem, da bom v Sloveniji."