Trditev, da belci ne znajo skakati, je že v 90. letih ovrgel Marko Milić. Mit, da smučarske skakalke ne znajo leteti, pa je dokončno padel minuli vikend. Orlice so kot za šalo preletavale 200-metrsko znamko, ki jo je sicer pred 20 leti na neuradnem testu na Kulmu kot prva zakoličila Avstrijka Daniela Iraschko Stolz. A tokrat je šlo za pravi, uradni trening pred tekmo v Vikersundu, ko je prva med (ne ravno) enakimi pri mejniku pristala Ema Klinec, da pa je v slovenski krvi res nekakšen čudežni letalski gen, je potrdila na tekmi. S svetovnim rekordom 226 metrov, ki bo veljal vsaj še eno leto.
"Pri Vikersundu nikdar ne veš, do kam te bo neslo," je podoživljala občutke z rekordnega poleta, ciljajoč na to, da se na Norveškem leti zelo nizko nad hrbtiščem skakalnice. Prav zaradi tega in posledično varnosti so dekleta prvo letalsko priložnost dobila tam. A če ima denimo Domen Prevc to letalnico najraje, je pri Emi Klinec drugače. "Jaz bi si vsekakor izbrala Planico. Lažje se doseže 200 metrov, domači navijači ..." je ob pogovoru za Večer naštevala že pred sezono. Kdaj bo dobila to priložnost, ni znano. Čeprav so bile doslej skakalke v marsičem še vedno prikrajšane (ob pomanjkanju tekem na letalnicah na olimpijskih igrah nimajo ekipne tekme, na SP ta poteka na malih skakalnicah, op. p.), pa Klinčeva meni, da dekleta na letalnico niso bila pripuščena prepozno: "Vse odločitve so bile sprejete v pravem času. Tudi to, da smo se dekleta morala prej dokazati na norveški turneji, je bilo pravilno. Treba je biti realen in v ženskih skokih iti postopoma. Žirija je bila fokusirana na vsako tekmovalko posebej in vse je bilo podrejeno temu, da so skoki varni."
Z guglanjem do elite
Ema Klinec je že od rane mladosti dosegala vrhunske rezultate; pri 13 letih se je v celinskem pokalu uvrščala med najboljše, pri 14 letih je ob pet let starejših tekmovalkah osvojila prvo (ekipno) zlato na mladinskem svetovnem prvenstvu. Nič čudnega, da so na smučarski zvezi komaj čakali, da dopolni 16 let - takrat naj bi po njihovem tolmačenju pravil končno lahko debitirala v svetovnem pokalu. A izkazalo se je, da mora biti v 16. letu starosti, dopolnjenih 15 let je torej zadostovalo. "Informacijo sem sama našla na internetu, povsem naključno," se spominja Klinčeva, ki je ob svojem prvem nastopu v najboljši članski konkurenci, leta 2013 na poletni veliki nagradi v Courchevelu, takoj stopila na oder za zmagovalce. In velika kariera je bila rojena.
Rebrca in štruklji
Ema pač dobro ve, kako je biti resneje poškodovan. Že v prvih 20 letih življenja je dvakrat doživela hudo poškodbo, strganje prednjih križnih kolenskih vezi, kar za marsikaterega športnika pomeni konec kariere. Ema pa je še kar tu, kaj tu, na skakalnem Olimpu. Kot da je že celo večnost zraven. Komaj 24 let šteje, a ta vikend zaokrožuje desetletje sodelovanja v svetovnem pokalu. In ko se je že zdelo, da ji bomo nataknili nalepko "večno druga", se je izkazala kot skakalka za velike tekme. Enajstkrat je stala na odru za zmagovalke, preden je prvič zmagala - in to na svetovnem prvenstvu! Ironično za svetovno rekorderko - na mali skakalnici. Podobno usodo je doživela v tem koledarskem letu. Kar šestkrat je bila druga - v Saporu, Hinterzartnu, Willingenu in Hinzenbachu se je vedno našla katera boljša, Katharina Althaus, Silje Opseth, Anna Odine Stroem ali Eva Pinkelnig -, preden je prvič po letu in pol prišla do druge zmage v karieri. Bilo je to v Oslu, kjer je prevzela vodstvo na norveški turneji in jo v Vikersundu z zmago ter 40.000 tisočaki v žepu kot najboljša tudi zaključila.
"Že kakšni dve leti pred tem, ko mi je mama sploh dovolila iti na trening, sem za zabavo posnemala skakalce"
Seveda v vsem tem času ni šlo vse gladko. Na SP v Planici se je od nje veliko pričakovalo, sploh zato, ker je branila zlato, ne nazadnje pa je bila že na svojem prvem SP peta. Treningi so obetali, na tekmi pa je Klinčeva pristala na le 19. mestu. Že po prvi seriji, ko je bilo vse izgubljeno, je jokala, a po končnem najslabšem izidu sezone ni iskala izgovorov. Novinarji smo šele nekaj minut kasneje od trenerja Zorana Zupančiča izvedeli, da ima Ema težave s kolenom, da je bila večer pred tekmo na magnetni resonanci v jeseniški bolnišnici in da skupaj s fizioterapevtom delata posebne vaje, da bi bila pripravljena na vrhunec sezone. Pa kljub pomoči protibolečinskih tablet ni šlo najbolje – na mešani ekipni tekmi je bila, kot je sama priznala, "najšibkejši člen ekipe", skorajšnje zlato je s svojimi krajšimi skoki in nerodnimi pristanki pretopila v bron. A kot vselej je bila profesionalno pripravljena na pogovor z mediji. Spomnimo se le novoletnega Ljubnega, ko si je Urša Bogataj poškodovala koleno, Nika Križnar je bila ob tem vsa iz sebe, trenerju Zoranu Zupančiču se je mudilo k Bogatajevi na urgenco, le Klinčeva si je vzela čas za naš časopis. Kot še posebej hvaležna se je izkazala v očeh organizatorjev, hvalila jih je na vse pretege, njihovo organizacijo in trud kljub pomanjkanju snega. No, malce so jo, kot vse ostale tekmovalke, "podkupili" s prostim izborom hrane v bližnjem gostišču: kot velika ljubiteljica norveške hrane se je en večer mastila z lososom, na silvestrovo pa v brk vsem, ki menijo, da skakalci stradajo, z rebrci in štruklji. "To je moja najljubša tekma v sezoni," je še enkrat potrdila, in to v odgovor na zbadljivko, ali ji ne bi bilo ljubše silvestrovo preživeti doma, v družbi družine ali prijateljev, brez obveznosti. "Ponoči sem kar fino zaspala. Polnoči niti čakala nisem. Nič zato," smo ugotovili, kakšna profesionalka od glave do peta je.
Od kamnitih uteži do fitnesa
Morda tudi zaradi skromnih začetkov. "Spominjam se leta 2004, ko so bili tu le zabojnik, kamnite uteži in majhna peč, na kateri smo se lahko pogreli," se spominja tekmovalka iz Poljan nad Škofjo Loko (kjer je rasel tudi pisatelj Ivan Tavčar in tja umestil dogajanje iz romana Visoška kronika) prvih skokov v klubu SSK Norica Žiri, kjer zdaj lahko uživa v udobju tirne vzpenjače, fitnesa in novih skakalnic v sodobnem nordijskem centru. Skoki so bili Klinčevi malodane položeni v zibko. S tem športom sta se že ukvarjala starejša sorojenca, Gašper in Barbara, in tudi sama se je pri šestih letih preizkusila prvič: "Že kakšni dve leti pred tem, ko mi je mama sploh dovolila iti na trening, sem za zabavo posnemala skakalce. Med tovrstnim treningom bi me enkrat moral Gašper ujeti v zraku, a se je izmaknil in sem trdo pristala na tleh."
Še bolj, ko si je v začetku leta 2014 prvič strgala križne vezi. Že manj kot leto zatem je stala na odru za zmagovalke v svetovnem pokalu, a v pričakovanju dokončnega preboja na vrh se je poškodba na tekmi državnega prvenstva dan pred božičem 2018. ponovila. Leto dni je spet šlo v nič, bolje rečeno – v rehabilitacijo, a Ema se je vrnila močnejša kot kadarkoli. Resda zdaj ni več svetovna prvakinja, je pa svetovna rekorderka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
