(POVEČAVA) Stari-zem: staranje je lahko tudi priložnost

Zdi se, kot bi svet postal obseden s staranjem. Mediji nas zasipavajo s prispevki o sivem cunamiju, neobvladljivih ekonomskih in finančnih posledicah staranja, medtem ko iste strani polnijo oglasi za podaljševanje življenja, aktivnega in elegantnega staranja. Mediji in oglaševalska industrija ustvarjajo in poganjajo starizem: analiza več kot milijarde vnosov v bazah britanskih in ameriških medijev je pokazala, da so klišejski, pokroviteljski in negativni opisi staranja šestkrat pogostejši od pozitivnih opisov. Pandemija covida-19 mu je odprla prosto pot: z nekaj let trajajočim sklicevanjem na brezimenske, homogene skupine starih je razstrla realnost med družbeno idealizacijo in demonizacijo starih, zaznamovanih s tveganjem, ranljivostjo in pasivnostjo.

Staranje prebivalstva ni nov pojav. Je izraz nižje umrljivosti, ki se pospeši, ko spodobn(ejš)i sanitarni sistemi, prehrana in javnozdravstveni ukrepi, medicina in tehnologija znižajo stopnje umrljivosti, zlasti dojenčkov. Če se bo še naprej zniževala, se bo število doživetih let še povečalo. Je izjemna družbena dobrobit, iz preprostega razloga, ker je zmanjšala količino družbenega vložka, potrebnega za reprodukcijo.

Če pustimo ob strani argument, da je staranje dobro - želimo živeti dlje, kajne? -, dejansko postajamo vse mlajši, če štejemo preostala leta, ki se jih še lahko nadejamo. Švedska je ena prvih držav, kjer je večina generacije, rojene leta 1818, dočakala 50 let. Danes si lahko 50-letne Švedinje obetajo še vsaj 15 let delovne dobe. V ZDA vsak dan dopolni 65. rojstni dan ca. 10.000 ljudi. Teze o možnostih nadaljnjega podaljševanja pričakovanega trajanja življenja so različne. Ena pravi, da so možnosti omejene in da to ne bo nikoli preseglo 85 let. Če se uresniči, bo večina ljudi dočakala starost 75 let in bi le redki živeli več kot 95 ali 100 let. To bi pomenilo izrazito koncentracijo smrti v visoki starosti. Druga opozarja, da se je že začela nova faza v podaljševanju življenja; v najrazvitejših državah Evrope so se že močno znižale stopnje umrljivosti za starejše od 75 let in celo za stoletnike, kar je morda znak začetka velikih sprememb.

Osamljenost je eden večjih izzivov

Ena najbolj starih družb, Japonska, je izziv staranja družbe spremenila v priložnost in postala pionirka v razvoju tehnologije, ki omogoča udobno dolgoživost (agetech), gerontehnologije (digitalne vključenosti starih), srebrnega gospodarstva ter staranju prijaznih mest, kar zajame koncept družbe 5.0 (ki smo jo tu obravnavali junija lani). Kot najhitreje starajoča se država ima skoraj tretjino prebivalstva starejšega od 65 let, kar je skoraj enako prebivalstvu Poljske. Ima rekordno število stoletnic: več kot 80.000 (število naj bi do leta 2050 naraslo na 440.000). Novembra 2019 je tam živelo 150 superstoletnikov (starih 110+). Je primer države, katere prebivalstvo se krči tudi v času rasti. Za visoko urbanizirano družbo so namreč značilni polžji premiki na področju enakosti spolov in imigracij, zaradi česar tudi tako imenovani womenomics (odpiranje trga dela ženskam) ni prinesel želenih učinkov. Posledice podružinjanja oskrbe otrok in starih, tradicionalne delitve dela po spolu, kulture dolgih ur ter preobremenjenosti zajamejo japonski koncepti negovalnega pekla ter obasuteyama ("gora odlagališč babic", ki nakazuje zapuščenost starih) so postali japonski "stresni test" za razvoj najobsežnejšega sistema socialnega varstva. Z uvedbo univerzalne upravičenosti, široke dostopnosti storitev in obveznosti vplačevanja je sistem odpravil stigmo institucionalne pomoči. Ker je država posegla globoko v tradicijo, je iskala široko podporo in zasnovala odprt in dolgoročen projekt. Zaradi vzdržnosti in pomanjkanja delovne sile se sistem osredotoča na preventivo in podporo v skupnosti, vlaga v boljšo kakovost življenja, zdravstveno oskrbo, v avtomatizacijo in v dohodkovno enakost. Ker je osamljenost eden večjih izzivov, spodbuja družbene vezi v skupnosti in podpira prostovoljni sektor. Da bi obravnavala naraščajoče potrebe starajočega se prebivalstva na smiseln način, je prenehala vzorčiti glede na starost in začela vzorčiti glede na potrebe. S prehodom k industriji 5.0, v kateri tehnologija podpira človeka, je to prepoznala kot priložnost in prilagodila tudi druge sisteme, vključno z izobraževalnim. V proces so vključene vse generacije, zasebni in javni sektor ter socialno podjetništvo, in prav sodelovanje, transparentnost ter dolgoročnost načrtov so gradniki široke podpore.

Večina družb doživlja podobne demografske spremembe, a z različno dinamiko in hitrostjo staranja. Posebej hitro se stara severovzhodna Azija, kjer Japonski sledijo Kitajska, Južna Koreja in Tajvan. Grozeča demografska kriza naj bi uničila gospodarske sanje Kitajske, bila naj bi hujša, gospodarski obeti mračnejši. Starajoča se družba EU ne zaostaja veliko za Japonsko.

Stari niso iskan kader

Po zadnjih podatkih Eurostata je bilo v EU leta 2019 zaposlenih že 5,1 milijona oseb, starih 65 let ali več, kar je za 82 odstotkov več kot leta 2004. Stari torej niso tako "odvisni", kot to nakazuje pogosto citiran indeks starostne odvisnosti starih. Poimenovanje indeksa je zgolj primer starosti neprimernega komuniciranja. Kaže namreč razmerje med "odvisnim" (65+) in delovno sposobnim prebivalstvom (15-64) in ne meri, koliko oseb 65+ dejansko dela. Zato ne sporoči ničesar o njihovi "odvisnosti", če to opredelimo kot nezaposlenost. Kar pokaže, že vemo: tako rodnost kot umrljivost padata.

Pogosto je spregledano, da stari niso iskan kader. Kljub skoraj dogmatičnemu ponavljanju o nujnosti podaljšanja delovne dobe zanje v klasičnih delovnih organizacijah ni zanimanja niti dovolj prilagojenih delovnih mest. Četudi za podaljševanje delovne aktivnosti obstajajo normativni pogoji, ustreznih delovnih pogojev za njihovo realizacijo torej ni. Ne vlada ne delodajalci nimajo načrtov za prilagajanje delovnih procesov in delovnega časa potrebam in zmožnostim starajoče se delovne sile. Kljub tehnološkemu napredku, odlivu delovne sile, dejstvu, da mnoge družbe proizvedejo dovolj za razmeroma dober življenjski standard vseh, ostaja klasičen delovni teden še vedno edini sprejemljivi model organizacije dela. Ni razprav o novih rešitvah, o uvedbi prehodnih delovnih mest, o premični upokojitveni starosti, o zgodnejšem vstopu, delitvi delovnega mesta, upoštevanju delovnih pogojev in zmožnosti posameznic.

Višanje upokojitvene starosti ni utemeljeno na nobeni resni raziskavi. Da si ne moremo privoščiti pokojnin in da moramo povečati aktivnost, je postalo mantra. Še pred stoletjem so ljudje letno opravili tudi po 3000 delovnih ur; delovna življenja so bila daljša, šole so otroci zapuščali mlajši. Naraščanje enakosti spolov in razpad modela oskrbovalca je privedlo v povečanje dela, ker vsi prispevamo več. Tako ni prepričljivega ekonomskega razloga, z izjemo odsotnosti politične volje in domišljije, da stalna gospodarska rast ne bi zmogla financirati relativnega krajšanja delovnih življenj na enak način, kot so si lahko privoščili financiranje krajšega delovnega tedna in dne. Groteskno je v socialni državi trditi, da ne moremo zagotoviti premične upokojitvene starosti.

Kaj poveličuje potrošniška družba

Stereotipi imajo kulturne in politične posledice, ki določajo, kako družba ceni in skrbi za posamezne generacije. To dokazuje negativno polnjenje koncepta "stari". Potrošniška družba poveličuje mladost, drznost, lepoto, hitrost, moč, medtem ko postane starost obdana s predsodki in negativnimi stereotipi. Svoje prispevajo apokaliptične napovedi povečanja potreb in izdatkov. Če se v pogojih dolgožive družbe postavljajo drugačna vprašanja fiskalne vzdržnosti, učinkovitosti in socialne pravičnosti, mar ni skrajni čas, da na novo opredelimo tudi starost? Da se nehamo sprenevedati in izogibati besedi stari in jo razbremenimo stigme, kot smo to storili z izrazom mladi?

Staranje ni izbirno. Nikogar, ki ima to srečo, da ga dočaka, ne zaobide. Lahko ga razumemo kot krizo in pri tem vztrajamo kot Slovenija. Ali pa ga sprejmemo kot priložnost kot Japonska. A to zahteva znanje, drznost, domišljijo in voljo.

Morda pa si kot družba zastavljamo nerelevantna vprašanja. Vztrajanje pri rigidnih sistemih in ukrepih, ki ne ujamejo duha časa in niso odporni na prihodnost, ima visoko ceno za generacije, ki šele prihajajo. Zato je nujno ustvariti prostor tudi za razmisleke o dobrem življenju in boljši družbi, ki smo jih pred desetletji upali misliti celo v vladnem makroekonomskem uradu. Mar res ne znamo več misliti utopično? Iz tega se rodijo nove ideje in rešitve, ki nas lahko popeljejo v družbo, v kateri bi želeli živeti in umreti. Pred naslednjo reformo dolgotrajne oskrbe in pokojninskega sistema bo potrebnega še veliko kritičnega razmisleka in analiz, predvsem pa domišljije pri vzpostavljanju pravičnejših sistemov. Sicer se bodo kmalu upokojevali le še tisti, ki si bodo to lahko privoščili. Kar se nakazuje, ni oblikovanje politik, ki jih vodijo ekonomski ali demografski pritiski, ampak počasna zadušitev države blaginje in socialne države.