(PREDVOLILNI IZZIV) Srečno, Slovenija!

Štiriindvajsetega aprila ponovno odhajamo na volišča. Glede pričakovanih izidov volitev se oglašajo instituti in agencije, pri katerih se z razmikom le nekaj dni kaže izmenjavanje v vodstvu največje stranke in novoustanovljene stranke z občutno podporo udeležencev v anketah. Kot običajno je tukaj še vrsta strank, za katere ni videti, da bodo dosegle minimalni prag za vstop v državni zbor. Uvodoma povem, da razen v enem primeru strank ne bom imenoval, saj ne želim, da bi ta zapis izpadel kot navijanje za kogarkoli.

Kot rečeno, bom vseeno z imenom navedel pobudo za stranko, tudi zato, ker se ne udeležuje volitev. Kot ekonomist, ki sem v času študija v tujini deloma spoznal del političnega spektra, ki se bolj odkrito od drugih zavzema za zdravo gospodarstvo, prej kot ne žalujem, da gospodu Zorčiču ni uspelo na naše politično prizorišče postaviti politične opcije z imenom LIDE Liberalni demokrati. Verjamem, da je s tem znova izpuščena priložnost, da gospodarstveniki, davkoplačevalci, varčevalci itd. dobimo odkrito in stabilno podporo katere od parlamentarnih strank. V mislih imam koncept nemške FDP. V prostem prevodu Svobodno-demokratska stranka nikoli ne dosega tako velikega deleža na volitvah, da bi bila v koalicijah, kjer nastopa, v ospredju, temveč je v zadnjih 40 letih bolj kot ne ohranila značaj zanesljivega partnerja, ki v koalicijah z velikimi strankami zagovarja interese gospodarstva.

Skrb za gospodarstvo tudi pri nas sicer obljubljajo skoraj vse stranke, vendar se doslej nobena od delujočih še ni pokazala kot imuna proti demagogiji in cenenemu kupčkanju zaradi instant političnih dosežkov z znanimi posledicami za proračun, za družbeno kohezijo in seveda stabilnost, ki je za gospodarstvo ključnega pomena. Kar neposredno povem tudi to, da mi je žal, da je bila nekdanja LDS gluha za opozorila, da se bo ali spremenila v stranko, ki bo predstavljala omenjene skupine, ali pa je ne bo več. Podobno velja tudi za prizadevanja, da bi se za podporo pri kakšnem od pomembnih gospodarskih združenj ustanovil institut, ki bi promoviral gospodarsko ravnanje. Tu ne bi šlo za ne vem kakšne makroekonomske analize – teh imamo dovolj in jim seveda kakovosti ne gre oporekati, temveč za analiziranje in razumljivo pojasnjevanje razvidnih strategij politike in njenih ukrepov s stališča njihovih posledic za gospodarstvo. Očitno v Sloveniji tudi na strani zainteresiranih za uspešno gospodarjenje še ni interesa, da bi se povezali v politično opcijo in bi tako gospodarske ukrepe vlade na političnem trgu preverjali tudi tako organizirani zainteresirani in kvalificirani volivci.

 Tako bomo tudi po teh volitvah potrebovali kar nekaj sreče, čeprav velja, da nam vsaj glede vlad ta doslej ni bila najbolj mila. Najprej se ozrimo na znano pravilo, da je ljudstvo samo odgovorno za oblast, ki jo ima. Tukaj se je smiselno spomniti na izid brexita na britanskem referendumu leta 2016. Takoj po tem, ko je bil znan tudi izid glasovanja, so se britanske ceste napolnile s protestniki, ki so zahtevali ponovitev referenduma. Protestom ni bilo konca in je leta 2019 sledila tudi filmska drama s poslovenjenim imenom Brexit podla kampanja itd. itd. Ena od svetovnih zibelk demokracije se je soočila s problemom nekoga, ki želi zadeti na loteriji, ne bi pa kupil srečke – v našem primeru ne bi šel na volitve. Drugo dejstvo pa je, da se je težko ne strinjati, da sedaj največja parlamentarna stranka in njeni predstavniki povzročajo delitve v družbi. A kot odgovor na to se že več kot desetletje na volitvah kar po vrsti pojavljajo nove politične opcije na čelu z vitezi upanja, ki so se kljub občutni podpori na volitvah doslej skoraj po pravilu pokazali kot nesposobni sestaviti učinkovito vlado in še toliko bolj koalicijo. Seveda se ne moremo čuditi, da so jih naslednje volitve malodane odnesle v pozabo.

Vsekakor bi bilo torej tako za gospodarstvo kot tudi za družbo, sploh glede skupne poti naprej, najbolje, ko bi bili bistveno bolj aktivni kot volivci in bi se udeleževali volitev. Ker velja, da imajo v demokraciji volivci zmeraj prav, bi se ob večji udeležbi laže vzpostavilo zaupanje, da imamo vlado, ki smo jo izbrali z veliko večino, in da če se z njo ne strinjamo, pride čez štiri leta nova priložnost.

Končno, a ne nazadnje pa ne moremo, da ne bi omenili problema upadanja demokratičnih norm oziroma že kar pridobitev renesanse in razsvetljenstva. Na žalost se je Slovenija skupaj s Poljsko in Madžarsko v mednarodnih pregledih in analizah začela pojavljati kot država, kjer se na primer omejuje svoboda govora in tiska. Nepristranskemu opazovalcu, za kogar se vsekakor imam, tudi ne more biti vseeno, kakšen diskurz se je prikradel v javne medije, kjer se poimensko diskvalificirajo in blatijo politični nasprotniki. Kdor se pogovarja z veliko ljudmi, lahko le ugotovi, da smo državljani te države na splošno prijazni in razumni. Da je tega v politiki očitno manj, ni le slovenski fenomen, razlog je mogoče tudi v tem, da danes javni in družbeni mediji, kjer je lahko urednik vsak posameznik, dosegajo širok krog bralcev ter da številni sposobni ljudje, ki bi lahko spreminjali Slovenijo v družbo prihodnosti, nočejo tvegati in se pojaviti na odprtem prostoru, kjer lahko vanje vrže kamen kdorkoli, ki ima le nekaj časa in volje za to. Vizionarji in kvalificirani politični voditelji, ki jih je v Sloveniji gotovo dovolj, se več kot očitno držijo stran od politike in pri tem niso sami. Na mednarodni spletni strani News from Science pred dnevi avtorji prispevka opozarjajo na močan porast javnih napadov na znanstvenike, do katerih so pripeljale pandemične razmere. Ni težko ugotoviti, da takšni procesi vodijo v tako imenovano negativno selekcijo, ki na politične položaje (torej po novem tudi v stroko?!) pripelje ljudi, za katere bi bilo bolje, ko se javno ne bi izražali, in ki bi jih le stežka zaposlilo tudi kakšno majhno podjetje ali organizacija.