"Potem ko se je pred leti lastnik neke picerije v naselju Milna na Braču domislil zaračunavati postavitev mize in rezanje pice, so v moji ljubki betonski vasici ob morju šli še korak dlje. Od letošnjega poletja zaračunavajo tudi deljenje pice. Ne morem si pomagati, da ne bi opazil velikanskega vprašaja nad vašo glavo, zato vam bom poskušal pojasniti, za kaj gre: v lokalni restavraciji v moji mali betonski vasici pica stane 14 evrov, če pa si isto pico iste velikosti želite z nekom razdeliti, stane 18 evrov.
Vprašaj, napolnjen s helijem, še vedno lebdi nad vašo glavo in zdi se celo večji kot pred nekaj trenutki, zato ponavljam: da, deljenje pice stane štiri evre. Če boste poleg dveh porcij ocvrtih kalamarov s Filipinov za odrasla člana družine naročili še nekaj za svoje tri malčke in se odločite, da bo ena klasična dalmatinska pica iz industrijske gavde in sive šunke z okraskom konzerviranih gob dovolj, boste plačali 14 evrov plus štiri evre plus štiri evre … Samo trenutek, da izračunam, torej 22 evrov. /.../
Poglejte drobni tisk na dnu jedilnega lista, kjer piše, citiram: 'Za osebe, ki si pico razdelijo, zaračunavamo štiri evre!' Kaj to pomeni, kako je takšno zaračunavanje videti, ali bo gostinski gestapo opazoval goste in pazil, da se na teraso ne bo infiltriral kakšen komunistični ilegalec, ki bo naročil pico in jo delil drugim? O ja, v majhni prijetni betonski vasici ob morju se boste s svojim ljubimcem usedli v lokalno restavracijo, vi boste naročili pico in točeno pivo, vaš ljubimec pa samo gemišt. Ampak simpatični natakar, ki bo stražil ob robu terase, bo pazil, da se v navalu romantične nežnosti — saj veste, kakšna je Dalmacija: sončni zahod, morje, valovi, Mladen Grdović — slučajno ne spotaknete in ljubimcu v usta ne porinete trikotnika svoje pice. Torej pice, ki je ljubimec ni naročil."
