"Zakaj delimo fotografije sebe? Če bi pred 25 leti videli nekoga mojih let, ki na plaži obrne fotoaparat proti sebi, se fotografira, gre potem razviti te fotografije in jih naslednji dan deli ljudem na plaži … kaj bi si mislili o takem človeku? Da je nekaj resno narobe z njim! Danes je to normalno, celo več, danes je to treba narediti. Če greste v Pariz, na Brač ali kamorkoli, pa niste naredili selfieja, zakaj ste pa bili tam? Kak smisel pa ima, če niste označili, da ste bili tam? Obsesijo s selfieji in družbenimi omrežji vidim kot širšo krizo družbe. Včasih je bila paranoja občutek, da vas ves čas nekdo gleda. Danes pa je ravno obratno. Paranoja je to, da vas nihče ne gleda. Tega vas je strah, da objavite selfie, ko ste pretekli maraton in nihče tega ne pogleda, nihče ne komentira, nihče ne všečka. /.../
Orwell ni imel prav. Aldous Huxley je imel prav v Krasnem novem svetu. Zadeti smo, zadeti od vsebin, ki se ponujajo po ekranih – to je naša soma. Gledamo vsebine in podrsujemo po ekranu, a hkrati, koga gledamo? Gledamo svoj odsev na zaslonu. Naša soma smo mi sami. /.../ Prvi korak je večja prisotnost, večji fokus na soljudi. Nimamo več časa za odklop. Zato mogoče postajamo manj inovativni, manj izvirni kot ljudje v preteklosti. Zdi se, da imamo na voljo vse informacije, a prav zaradi poplave informacij ne vemo več, kaj bi z njimi, in si sami ne izmislimo ničesar. Še tiste trenutke, ko bi lahko gledali v zrak in si žvižgali, ko recimo čakamo na avtobus na postaji, gledamo v telefone. Še vaš snemalec zdaj pogleduje na telefon."
