"Evropi bolj kot kadarkoli od berlinske krize leta 1948 grozi nevarnost vsesplošne vojne. V vojni, ki divja v Ukrajini, Nato že zdaj ni nevtralna sila: je 'non-belligerent', torej ni neposredno vpleten v spopade, a je nedvomen in vsestranski podpornik ene od strani v vojni. In francoski predsednik je že drugič ponovil, da ne gre izključevati, da bodo na fronto nekoč stopili tudi evropski vojaki. V tem kontekstu obstaja del ljudi, ki bi najraje zakričal: 'Ven iz Nata! Ne pustimo se vleči v vojno, ki ni naša.' Instinkt, ki ga lahko razumemo. Ampak: kam 'ven'? Kdorkoli vsaj malo pozna svet, ve, da so vse najbolj miroljubne države (denimo Švica pa Norveška ali Švedska) do zob oborožene. Bi bili Slovenci pripravljeni drastično povečati stroške obrambe? … Vendar tudi to ne bi kaj prida pomagalo, saj je Slovenija, v nasprotju s Švico ali Avstrijo, v zemljepisnem pogledu težko ubranljiva. Predstava, da bi se iz morebitne vseevropske vojne rešila z nevtralnostjo, je historični in geopolitični nesmisel.
A ostaja vprašanje: zakaj, denimo, Belgijci ali Danci to veliko bolje razumejo kot Slovenci? Kot vzrok bi lahko navedli protizahodno usmeritev dela naših medijev in intelektualne elite. Toda podporniki Nata so tudi pri nas v večini. Na morebitnem referendumu bi še vedno krepko zmagali. Ampak ta večina utegne še bolj kopneti, če ne bodo mnenjski in politični voditelji, ki verjamejo v nujnost članstva, razumeli, da njihova pozicija ni samoumevna – da je v Sloveniji nadpovprečno veliko ljudi, ki mislijo drugače. In se nato ne bodo ustrašili tega spoznanja in začeli preštevati, koliko njihovih volivcev, ali sledilcev, ali bralcev razmišlja na tak način ter kaj jim je storiti, da se jim bodo čim manj zamerili." (dr)