"Za zagotavljanje 24-urnega zdravstva nekateri na manjših oddelkih (predvsem v manjših bolnišnicah) dežurajo ogromno, prevečkrat, delajo tudi do 60, 70 ur na mesec. Od tu so potem številke o najvišje plačanih uslužbencih v javnem sektorju (praviloma se pri tem ne doda, da gre za zelo velike obremenitve teh ljudi, ko so nekateri dežurni vsak tretji, četrti dan, vključno z vikendi in prazniki).
Torej zavračanje t. i. nadurnega dela v resnici ni zavračanje nadurnega dela. Zdravniki bomo še vedno delali nadure, le da se jih je približno tretjina odločila, da ne bodo delali več, kot je določeno v zakonu oz. z uredbo EU. To nezadovoljstvo ni iz trte izvito. Temelji na premajhni aktivnosti države, da bi reševala probleme. Upam, da posledice ne bodo tako hude, kot se sedaj piše, a svoj del krivde za stanje bo morala prevzeti tudi politika. Ukrepi, ki se jih sprejema, so praviloma birokratski. Naše delo pa je zelo konkretno, mi smo v stiku z bolnikom in tisti hip rešujemo njegov problem. In od tu izhaja naše nezadovoljstvo.
Grdo se piše zdaj, v času stavke, o zdravnikih. Ko pridejo na plan podatki, da smo v času stavke naredili več dela kot v enakem obdobju lani, je razlaga ta, da nas pač bolj kontrolirajo. To je prav ponižujoče. Glede na veliko število bolnikov zadnja leta tako ali tako delamo le urgentne stvari, zato tudi med stavko pregledamo vse.
Do ljudi sem skrben in zdravim vse skrbno in enako, ne glede na njihovo premoženjsko stanje, poreklo ali ugled. Ne maram pa, da mojo etiko nekdo uporablja za to, da prikrije svojo neaktivnost in nesposobnost urejanja problemov, in da mojo etiko uporablja za to, da odvrne pozornost stran od sebe."
