Pot v pekel je pogosto tlakovana z dobrimi nameni. A vseeno vodi proti dnu in se tam velikokrat tudi permanentno ustavi. Upravljanje populacij (ta tehnični izraz pod črto pomeni mrtve živali, pa naj bodo povožene ali ustreljene) je točno taka zgodba, le da na koncu ne pristanejo le ljudje, ampak volk, medved in človek skupaj. Kajti če ne bi po histerični paradigmi sprejemali interventnih zakonov in ne bi pustili do sistema upravljanja izvajanj politike, bi zagotovo veliko mirneje prišli do rešitev, ki vedno, ko gre za naravo, pač terjajo čas. Namesto da bi sčasoma postali svetilnik tam, kjer to lahko resnično postanemo, s temelji v izjemnih naravnih danostih in znanostih, ki jih preučujejo, in te so lahko danes tudi odličen prodajni artikel, bomo reševali težave z dobrim starim streljanjem.
V histerični nevihti, ki je začela zbirati zagon na sodiščih z dobrim namenom popolne zaščite teh dveh zveri in dobila popolnoma nesmiseln vzgornik z bizarnim krvavim šovom kmetov pred parlamentom, kjer smo slišali, da po Ilirski Bistrici strašijo zveri in migranti, zato da postaja življenje tam nevzdržno, smo dobili pričakovan rezultat - problem zveri bomo reševali terminalno in izredno. Sicer dobronamerna želja nevladnikov po zaščiti populacij dveh zveri, na ohranitev katerih smo lahko upravičeno ponosni, se je tako sprevrgla v pregon, izdatno podžgan s političnimi izvajanji in zavajanji.
Pri nas bi se še pred leti lahko pohvalili, in to popolnoma upravičeno, da je sožitje velikih zveri s človekom razmeroma dobro
