Slavimo šport!

V bolj pravem trenutku si praznika, posvečenega športu, verjetno ne bi mogli zaželeti. Včeraj smo dan slovenskega športa obhajali po sanjskih treh tednih Toura, ki sta ga zaznamovala naša kolesarja. Pa sredi končnice košarkarske NBA z našima košarkarjema, Goran Dragić je še v boju za prstan. Zatem sredi borbe našega motokrosista, ki želi obdržati naslov svetovnega prvaka ... V teh okvirih so bile štiri medalje kanuistov in kajakašev na evropskem prvenstvu na divjih vodah minuli vikend kar nekako prezrte, niso pritegnile dovolj pozornosti. Četudi so med naštetimi edine povsem plod domačega dela.

Naštevanje uspehov slovenskih športnikov lahko nadaljujemo; a saj je tako vsem jasno, da slovenski atleti delo opravljajo nadpovprečno uspešno. Taki rezultati niso od boga dani, zanje je bilo treba izpolniti veliko pogojev in Slovenija številne med njimi izpolnjuje. Ni res, da država in lokalne skupnosti pri uspehih nimajo primernega deleža. Za športnike, za športne objekte pa za klube namenjajo milijone evrov letno. Tako so zgradile sistem, ki omogoča razvoj športnikov.

In kar je še posebno pomembno - športno aktivnost so z izgradnjo primerne infrastrukture omogočili rekreativcem. Slovenija teče, smuča, letos še posebno vneto kolesari. Ob tem vedno bolj spoznavamo, da športna aktivnost ni samo dobra za sprostitev, balzam za dušo. Primerno ukvarjanje s športom je tudi primerna preventiva, to je način, kako je mogoče ohraniti zdravje. ​Od tega spoznanja naprej je zgodba o športu zgodba o uspehu.

"Šport ni del problemov, s katerimi se soočamo v času koronakrize. Je del rešitve," je ob ponedeljkovem obisku v Ljubljani dejal Thomas Bach. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja je bil tokrat že drugič na obisku v Sloveniji in ta teden nam je prišel povedat, da smo na pravi poti. To velja vsaj za zadeve, ki so povezane s športom. Četudi njegov obisk ni mogel mimo politike in politikov. In tudi tam je dobil načelno podporo razvoju športa celo v časih, ko med nami razsaja virus in so potrebne omejitve. Med ukrepi vlade športniki niso bili izvzeti in nanje naj ne bi pozabili niti v najnovejšem svežnju ukrepov, ko naj bi jim omogočili nove olajšave, tudi s sprostitvijo davkov za sponzorje, ki se odločijo podpreti slovenske športnike.

Načelno podporo športu so junija izrekli poslanci v državnem zboru, super hitro so sprejeli predlog olimpijskega komiteja in uzakonili dan slovenskega športa kot praznik. S tem je Slovenija postala šele osma država na svetu, ki ima tak praznik. Za zdaj ga ne obeležujemo v obliki dela prostega dne. A tudi temu se predlagatelji še niso odrekli in obljubljajo, da je to njihov naslednji cilj.

Praznovanje je včeraj minilo v vzdušju nabiranja prvih izkušenj, pri čemer tudi eksperimentiranje še ni pomenilo slabosti. Praznik je šele uzakonjen in časa za pripravo ni bilo veliko. Ena proslava in en slavnostni govorec na ljubljanskem trgu ne moreta pričarati vzdušja, ki si ga tak praznik zasluži. Šolarji na športnih dnevih, dan odprtih vrat vseh slovenskih športnih klubov, sponzoriranje rekreativcev, ko se odpravljajo na rekreacijo ... to pa je že zgodba, ki bi lahko zaznamovala praznik.

"Na šolskem ministrstvu so premalo odzivni," smo slišali očitek tistih, ki so vodili aktivnosti ob prvem praznovanju. Za to, da bo 23. september v šolskih urnikih postal športni dan, je verjetno potreben samo en sestanek vpletenih. Do naslednjega dneva slovenskega športa je dovolj časa, da bo ta sestanek sklican. Interes športnih klubov je, da pridobivajo nove člane, in 23. september, ko bi imeli dan odprtih vrat, je pravi datum za promocijo klubskih aktivnosti, ko bi lahko tudi delili prijavnice za včlanitev v športna društva. Če bi ta dan državljani po Sloveniji na veliko hodili s športnimi torbami na ramenih, bi to bil res praznik slovenskega športa. In k temu je treba stremeti - proslava in govorci bodo takrat samo še dobrodošla formalnost.

Do tega cilja v resnici ni daleč, saj v državi velja prepričanje, da je šport nekaj, s čimer bi bilo treba zamenjati pretirano poležavanje na kavčih in krmiljenje s televizijskimi daljinci. Zmagovalci na dolgi rok pa bi postali, če bi za več aktivnosti navdušili naše otroke. Korak naprej bi bila že kakšna ura telovadbe več v osnovni in srednji šoli. Med predlogi, s katerimi so predstavniki športnikov nedavno obiskali slovenskega premierja, je bila tudi vrnitev telovadbe v visokošolske programe, med študente. Tudi ti so vse manj fizično aktivni, kar prinaša negativne posledice in med drugim ogroža zdravje mlade populacije. Za nove učitelje telovadbe bo seveda treba odmeriti nekaj dodatnega denarja, a nova delovna mesta so hkrati rešitev za stisko brezposelnih na zavodih za zaposlovanje, kjer prejemajo državno pomoč.

Da dela še ne bo tako kmalu zmanjkalo, je dokaz analiza gibanja osnovnošolcev v času omejitev, ki jih prinaša koronakriza. Učenci so se septembra sicer vrnili v šolske klopi, a tam sedaj povečini ostajajo tudi med odmori, njihovo gibanje povsod omejujejo. Tako namesto 10.000 korakov na dan naredijo samo še 3000. Posledice so že vidne in bodo še bolj, že danes je jasno, da na ta način naši otroci ne bodo niti zdravi niti zadovoljni. Omejitve morajo biti premišljene, kratkotrajne ... In daj bog, da bi iz laboratorijev kmalu prišlo cepivo proti novemu koronavirusu. Ker ta je že v manj kot letu dni naredil škodo, ki jo bomo odpravljali več naslednjih let.