"Mnogi ljudje pravijo, da jim je zima všeč, ampak v resnici jim je všeč to, da so pred njo na varnem. Nobenih težav nimajo glede tega, kaj bodo jedli čez zimo. Imajo kamine in topla oblačila. Zima jim ne more nič prizadeti in jim zatorej krepi občutek zmožnosti in varnosti."
Tako piše Richard Adams v mladinskem romanu Vodovnikova vesina, znameniti kunčji epopeji in eni mojih najljubših knjig, ki me spremlja že več kot tri desetletja. Tako začenja svoj opis najhladnejšega letnega časa, kot ga doživljajo njegovi junaki – kunci. In ti stavki mi padejo na pamet praktično vsako leto, ko (oziroma če) zapade sneg.
Zima in sneg sta, kakorkoli obračamo, naše vsakoletno soočenje z naravo, naš redni zmenek z elementi. Ekstremne zimske padavine so resda bolj spomin na otroštvo kot nekaj, s čimer bi se zadnja desetletja redno srečevali, a to je v resnici nepomembno. Kot vsaka druga količina je tudi ta do določene mere relativna – pol metra snega v notranjski vasi je ekvivalent desetim centimetrom v Mariboru ali Ljubljani; življenje se v obeh primerih ustavi oziroma od nas zahteva, da se mu prilagodimo. Da nekaj storimo ali pa pač ostanemo doma in počakamo – tokratni obračun z naravnimi okoliščinami bo morda minil tudi brez naše soudeležbe. To je privilegij, ki ga človeška bitja imamo.
Privilegij zapreti se med štiri stene je povezan z našo ignoranco do snega kot problema skupnosti – soočenje z neprijetnostmi in nevarnostmi, ki na nas prežijo iz okolja, je od človeka vselej zahtevalo skupno oziroma skupnostno delovanje, nekakšen dogovor. Zgodba, ki sledi, sicer ne premore poetičnosti Adamsove mojstrovine, govori pa prav o tej dimenziji našega odnosa do narave. O dimenziji, ki je v resnici bolj stvar relacij med samimi ljudmi. Kaj potegne sneg iz nas? In kaj pomeni za naše medsebojne odnose?
Jože stoji v svojem stanovanju, skozi okno opazuje cesto pred blokom. Pa pločnik in kolesarsko stezo, vse je zasneženo, ljudje se opotekajo po celcu, avtomobili gazijo skozi plundro, osamljeni kolesar je očitno pripadnik podvrste ekstremnih športnikov. Jože benti: "Prekleta država, včasih se tole ni dogajalo. V starem sistemu – pa toliko imajo za šimfat čez njega – so bile te stvari urejene. Pa zavest je bila, občutek za sočloveka. Če ni bilo druge, smo vzeli v roke lopate, se dobili pred blokom in zadevo uredili. En, dva, tri. Na koncu pa je padla še kaka viljamovka. Zdaj pa vsi mislijo samo na svoje riti. Kapitalizem, krasni kapitalizem, evo, pa ga imamo."
Sneg za Jožeta in Toneta ni naravni pojav, na zimske padavine gledata skozi prizmo ideologije, za njiju so centimetri snežne odeje politično vprašanje
Iz sosednjega stanovanja isto ulico, isti pločnik in isto kolesarsko stezo opazuje Tone: "Prekleta država, to je še vedno ena socialistična greznica, vsi samo sedijo na svojih ritih in čakajo, da bodo drugi opravili njihovo delo. Pa ta javna podjetja, javno dobro in podobne neumnosti. Če bi imeli to področje sprivatizirano, kot se šika, če bi imeli zdravo konkurenco, bi bil ta pločnik že zdavnaj spucan. Naj se firma dokaže na trgu – enkrat, dvakrat bi zagazil v plundro pred blokom: nasvidenje, hvala za rože, bom poklical nekoga drugega, ki svoj posel obvlada."
Sneg za Jožeta in Toneta ni naravni pojav, na zimske padavine gledata skozi prizmo ideologije, za njiju so centimetri snežne odeje politično vprašanje. In v vsakem primeru, če so ali pa jih ni – ker jih je nekdo v vmesnem času pač odstranil – predstavljajo absolutno potrditev pravilnosti njunega pogleda na svet.
Dejstvo je, da sta ideologija in politika še kako pomembna elementa našega skupnega žviljenja, seveda pa ju zato ne moremo in ne smemo vpletati v prav vse situacije, s katerimi smo soočeni. Kdaj pa kdaj so stvari neprimerno bolj preproste in tudi lažje rešljive. Ne, ne gre vedno za ideologijo, včasih gre samo za to, ali vzameš v roke lopato ali pa je pač ne vzameš. Oziroma če parafraziramo Blondija, legendarni lik v epski upodobitvi Clinta Eastwooda, in tisto njegovo o ljudeh z nabitimi pištolami in tistih, ki kopljejo: So ljudje, ki vzamejo v roke lopato, in riti, ki je ne. In če si privoščimo še avtorski dodatek: Vsi – tako ljudje kot riti – pa so različnih ideoloških ter političnih barv, vonjev in okusov.
Zgodba ima zaključek. Zdi se optimističen, v resnici pa je bolj izkaz kratkosti naše politične pameti in trdoživosti naših ideoloških predsodkov.
Dve uri kasneje se Janez in Tone srečata pred blokom, oba z lopatama. Pogledata se in se pozdravita – zdi se, da malo presenečeno, a hkrati sta drug drugega očitno pričakovala, tole so ne dogaja prvič. "A bova?" "Dajva." Čez dvajset minut je prostor pred blokom očiščen, Janez gre gor po viljamovko in dva kozarca. Natočita, nazdravita, popijeta. Gledata sneg. "Prekleta država," reče Janez. "Prekleta država," mu odgovori Tone.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
