Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je v manj kot devetih mesecih mandata šestkrat zamenjal vodjo svojega kabineta. Na to novico, ki jo je priobčil N1, se je vodja zdravstvenega resorja moral odzvati – ker gre za očitno anomalijo, sploh glede na pretekle prakse. Povsem običajno je, da minister oziroma ministrica pripelje svojo ekipo, da pa bi jo tolikokrat in tako pogosto spreminjal, je nekaj nenavadnega.
Ministrov odziv je bil v skladu s prevladujočo atmosfero krize in izrednih razmer, ki vladajo v zdravstvu. Menda se pod njegovim vodstvom na ministrstvu dela, kot še nikoli doslej: "Delamo od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. (...) Res je, nekateri ljudje so preobremenjeni, iščemo rešitve. Marsikdo zdrži, marsikdo ne." In še: "Zelo veliko je bilo zaostankov, zdaj so zadeve počiščene. Je pa res, da v delo ministrstva vpeljujemo principe iz gospodarstva. Skratka, treba je delati, producirati. Marsikdo tega ne zmore ali pa tega ni bil navajen." Za zaključek pa nas je šef zdravstvenega sistema potolažil, da ima njegova ekipa zdravo in čvrsto jedro, ki dela 24/7, od jutra do sutra, kot se je včasih reklo.
Morda je ministrov odgovor koga zadovoljil in pomiril, sam sem se med branjem njegovih izjav predvsem spotikal ob nova vprašanja, ta pa se tičejo logike in etike, ki očitno stojita v ozadju.
Na ministrstvu se zdaj dela, kot se še ni nikoli. Izjava zveni ohrabrujoče, a če jo le rahlo parafraziramo, pridobi drugačen prizvok: "Zdaj se končno dela, prej se pa ni." Ta stavek je tradicionalna mantra tistih, ki že tri desetletja bentijo nad ostalinami starega sistema in socialističnimi delovnimi navadami, brez katerih bi že davno izpluli iz vseh težav in se odpravili svetli prihodnosti naproti. In najljubši navedek onih, ki javni sektor slikajo kot leglo lenobe in izigravanja pravil, kar v svetu resnega biznisa preprosto ni mogoče. Če že govorimo o tistih in onih – obe množici se praktično prekrivata. Pa preden mi očitate zlorabo parafraz: "tisti" in "oni" so ministrovo izjavo, četudi je bila izrečena v omiljeni različici – Bešič Loredan je očitno začel poslušati svojo PR-službo – brali in razumeli v njenem bolj neposrednem pomenu.
Za začetek: prepričanje, da sta izmuzljivost in izogibanje delu izključno v domeni javnega sektorja in da ju v svetu korporativnega posla ni, je znak precejšnje naivnosti. Podlasice prosperirajo v vseh okoljih, v korporacijah in zasebnih podjetjih, kjer je sistem zaposlovanja in tudi odpuščanja drugačen, morajo biti zgolj za odtenek bolj iznajdljive kot v javnem sektorju, ki je po definiciji bolj rigiden. A to ni težava, iznajdljivost je vtkana v bistvo podlasičje narave.
"Delamo od sedmih zjutraj do sedmih zvečer" in "vpeljujemo principe iz gospodarstva", pravi minister. Ker njegova funkcija ne vključuje rabe metafor in afektiranega govora v prispodobah, ga razumimo dobesedno. Ali vpeljevanje principov iz gospodarstva pomeni še kaj drugega, razen očitnega kršenja s težavo priborjene pravice do osemurnega delavnika? Da bi odgovoril na to vprašanje, bi se moral spustiti v analizo rezultatov dela aktualne ministrske ekipe, za kar nisem usposobljen. Dejstvo pa je, da logika "od jutra do sutra" tudi za gospodarstvo in kapitalizem ni edina zveličavna.
Tu se spomnim na Michaela Moora in njegov film Who to Invade Next. O kontroverznem ameriškem režiserju si lahko človek misli marsikaj, lahko mu očitamo tendencioznost, pristranskost in določeno mero egomanije. Večina teh sicer upravičenih ugovorov pa je posledica napačnega razumevanja njegovega dela. Michael Moore ni dokumentarist, njegovi filmi so v glavnem tako imenovani mokumentarci, žanrski prepleti prikazovanja resničnosti in izmišljije, iz katerih resnica zasije ne kot nabor dejstev, pač pa kot kolateralni učinek njihove duhovite in pronicljive interpretacije. To pa je, če smo natančni, temeljna poanta umetnosti že od pamtiveka.
V dotičnem filmu se Moore odpravi po (v glavnem) evropskih državah, da bi v njih "ugrabil" dobre družbene prakse in jih "uvozil" v ZDA. Najprej obišče Italijo, obisk naše zahodne sosede pa otvori s fenomenalnim vprašanjem: "Ste opazili, da so v Italiji vsi ljudje videti, kot da so ravnokar seksali?" In namesto odgovora ponudi posnetke super nasmejanih žensk in moških na mopedih, ob kavi in aperolu, za obloženo mizo na čudovitem trgu ... In vsi so videti ... No, res izgledajo dobro.
Ampak Američan ni prišel uvažat spolnih navad, kar ga zanima, sta italijanski delovni čas in urnik. Ko šteje dni oziroma tedne njihovega dopusta, je vidno pretresen. Ko pa se udeleži dveurnega odmora za kosilo, je to zanj preveč: "Vaša ekonomija bi morala že davno propasti! Saj nihče nič ne dela!"
A Moore se ne pogovarja samo z zaposlenimi, na "zagovor" pokliče tudi tiste z vrha prehranjevalne verige. In logika lastnikov in direktoric podjetij je skrajno preprosta: če bomo zaposlene izželi do konca, nam bodo zbolevali, izgorevali, odhajali in – v še najboljšem primeru – delali slabše. Odgovorne osebe italijanskega korpokapitalizma sicer ne govorijo o spolnem življenju svojih zaposlenih, vsaj ne direktno. Govorijo pa o tem, da jim je treba dati dovolj časa in jim pustiti dovolj energije. In ker so tudi sami del naroda, kjer so vsi videti, kot da so ravnokar seksali, imajo gotovo v mislih tudi to početje.
Italijani imajo poleg seksa radi nogomet in v nogometu ob slabih rezultatih najprej leti trener. A ministrstvo za zdravje ni fuzbal klub, zato ostanimo na nivoju splošnosti. Šef, ki v devetih mesecih na ključni poziciji svoje ekipe zamenja šest ljudi, bi se moral vsaj vprašati o svojem slogu vodenja. In ko govorim o slogu, nimam v mislih sodnikov ob smučarski skakalnici – slab šef lahko povzroči precej več škode kot ponesrečen telemark, pa ne samo svojim (bivšim) podrejenim. Še precej večjo škodo lahko na račun njegovega slabega vodenja utrpi področje, za katerega je odgovoren, kar je v konkretnem primeru zdravje. To pa je menda naše največje bogastvo. Poleg seksa, seveda.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
