Zdravo.
Hvala za pismo, spravil si me v dobro voljo. Boštjan Šeruga torej pod nobenim pogojem ni "čisto okej dečko, s katerim bi se dalo kvalitetno skregati o politiki". Z internetnimi troli pač ne moreš na pijačo. Pa tudi če bi se to dalo storiti: gre za bitja rovarjenja, psovanja in preračunljive zlobe, vse to pa je svetlobna leta daleč od debate in polemike, dveh bistvenih orodij človeške komunikacije. Saj tisto o Jerajevi in njeni ljubezni do kopriv si pa videl? Ja, toliko o tem.
Kakorkoli. Tole najino dopisovanje. Pisal sem ti, na dolgo in široko: o slabih poražencih in še slabših zmagovalcih. Začel sem pri Nini Kraljić, drugouvrščeni na hrvaškem izboru za popevko Evrovizije, in končal z Janezom Janšo. Skrbno sem se razpisal o vseh fekalijah, ki jih je Nina noč po porazu na Dori izlila po svojih spletnih kanalih – na Hrvaškem je zadeva prerasla v konkreten škandal – in o Janezovih neokusnostih, s katerimi je, namesto šampanjca, po zmagi v tekmi za zaupnico zalil splet. Analiziral sem njune argumente, izpeljave, obtožbe drugih in opravičevanja lastnih dejanj ter na koncu prišel do ugotovitve, da med njeno in njegovo nočno virtualno epopejo v bistvu ni razlike. Le da je privoščljivost še za odtenek bolj neokusna od nevoščljivosti.
Napisal sem svoje in dan zatem celo reč zabrisal v smeti, naenkrat sem namreč ugotovil, da vse to ni podobno ničemur. Da sem na najnižjem od vseh nivojev: na tviter nivoju.
Čas je, da se oba skupaj soočiva z dejstvom, na katero pametnejše in pametnejši od naju opozarjajo že lep čas: vsa ta kanonada neprimernih izjav, neokusnih čivkov in agresivnih izpadov je paravan. Paravan pa služi samo enemu namenu. Paravan nekaj zakriva.
In kaj se skriva za njim? Marsikaj, oglejva si konkreten primer. Kaj na primer počne Vizjak? Dobro vprašanje, zadnje čase se bolj malo govori o njem. Vizjak se ukvarja s predlogom novega Zakona o varstvu okolja.
Nova pravila igre so takšna, kot bi jih pisali na kakem drugem ministrstvu, vsak okoljski minister v vsaj približno legitimnem pomenu besedne zveze pa bi se jim odločno uprl. A Vizjak v resnici dela prav to, kar bi od človeka, ki je bil pred petnajstimi leti minister za gospodarstvo, kasneje eden glavnih protagonistov Holdinga Slovenske elektrarne, lani pa je kar naenkrat postal prvi človek skrbi za okolje in naravo, pričakovali: skrbi za dobrobit gospodarstva, predvsem tistega dela gospodarstva, ki okoljska vprašanja doživlja kot razvojno in investicijsko coklo. Vrhunski absurd, ki se dogaja v zatišju, varno skrit za zaveso, v katero se zadnje tedne oba pridno zaletavava. Boštjan Šeruga? Alenka Jeraj? Kopriva? Dvojnina in dualizem? Pozabi že enkrat na vse te neumnosti!
Taktika je preprosta, ampak deluje, vpričo ognjemeta dimnih bomb je težko držati fokus na bistvene stvari. In vsi skupaj smo že pošteno utrujeni. Vsak dan skočiš na nekaj drugega, podpišeš novo peticijo, priobčiš kritičen zapis o še enem rasističnem tvitu, še enem napadu na kulturo, na medije, na ... Kot do kraja znerviran pes se zaganjaš v paravan. Do izmozganosti. Vizjakovi stroji pa medtem mirno brnijo.
Veš kaj? Nekatere stvari je preprosto treba ignorirati. Spremeniti je treba taktiko in skrbno izbirati svoje bitke. Nehaj zapravljati energijo za stvari, ki burkajo površje. Išči tisto, kar plava spodaj. In predvsem poskušaj doumeti miselnost tega podvodnega sveta.
Baje greste s Kataleno naslednji teden v studio. Neizmerno se veselim, pa ne samo zato, ker je snemanje plošče vsakič znova razburljivo početje. Veselim se, ker se boš lahko končno osredotočil na vsebino. Prosim, odmisli tole najino dopisovanje, odklopi se od tviteraških paravanov, osredotoči se na tisto, kar je res tvoje, na muziko, na besedila. Vsebine nam manjka. Kako že gre ena od vaših Kužnih pesmi? "Klečimo ponosno, stojimo ponižno, molčimo naglas in kričimo miže, svojo svobodo živimo do konca, mi smo otroci – poslednji ljudje!" Povejte te verze tako, da se bodo ljudje, ki so jim namenjeni, v njih prepoznali. In morda spremenili. Morda, res morda, možnosti so tako rekoč nikakršne, ampak – floskula, vem – upanje umira zadnje. In tudi tega nam manjka, ne samo vsebine: upanja.
Sicer pa sem slišal, da boš gost Chrisa Eckmana v Izštekanih. Fenomenalno! Res sem bil vesel. In s super komadom: The Same. Chrisove prepesnitve Daneta Zajca so itak krasne, ta pa ... spominja me na ta najina rahlo shizofrena pisarjenja, v katerih se na trenutke skoraj izgubim: "Je na drugem svetu. Enakem. Je drug na enakem svetu. Enak. Je enak na istem svetu. Drug na drugem. Isti." Dane Zajc in Chris Eckman. Na marčeve ide bi si težko izbral boljšo družbo. Pa razumi zgodovinsko asociacijo, kot želiš.
Evo, to je to. Danes sem nekam poetično in glasbeno razpoložen. Ampak naj te to ne zavede, saj veš, kaj je pisalo na kitari Woodieja Guthrieja. Drži se.
Boštjan
Obiščite spletno stran brez oglasov.
