"Hvala za uvodne besede. In posebna hvala 42 odstotkom med vami, ki ste dejansko zaploskali. Izjemno vesel sem, da sem lahko nocoj z edino skupino Američanov, ki uživa še nižjo podporo od mene. To je seveda težko reči po tem, kar smo pravkar videli. Prvič po šestih letih je predsednik navzoč na tej večerji. Razumljivo, prizadela nas je strašna kuga, ki sta ji sledili še dve leti covida."
Predsednik Joe Biden je imel prejšnjo soboto na tradicionalni gala večerji Združenja dopisnikov iz Bele hiše svoj trenutek. Ne rečem, niso brez iskrice, tele primerjave predhodnika s kugo ali svoje nizke, 42-odstotne stopnje podpore z nepriljubljenostjo novinarjev. Zlasti zaradi časovne umeščenosti besed tako rekoč na predvečer svetovnega dneva novinarjev. Morda pa res, zakaj bi se še kdorkoli zadrževal po desetletjih postopne, a zmeraj hitrejše erozije vseh mogočih standardov v javnosti? Danes se vsi vrtimo v tem krogu. Sprašujem se, kje in pri kom se je vse to začelo? Se je sploh začelo? Morda pa je ves čas bilo. So drugačna pravila vedenja in manko večine komunikacijskih kanalov zadrževali stvarnost, da se je kazala tako drugačna od te, kakršno živimo danes? Ali pa je potrebno le vztrajanje pri pripovedki o lepem in dobrem svetu, da se svet nato za takšnega tudi izkaže? Mediji smo s svojim načinom portretiranja vsakdana prispevali svoje, a zdaleč nismo edini. Čeprav vstopamo v krog in v določenem trenutku ustvarjamo svojevrstno stvarnost, je osnovna materija, ki jo obdelujemo in predelujemo, zunaj nas.
Zavračanje, ne spoznavanje, in namesto razprave molk fragmentirajo svet na vse manj kompatibilne drobce. Ljudje, živeči v dobi nezaslišanega razmaha tehnologij, smo vedno bolj ujetniki teh drobnih sovražnih svetov. Nato pa se zgrozimo ob podobi, ki nam jo vračajo mediji, tudi sami oboleli za isto boleznijo. Odzovemo se z zahtevo popravkov, ampak ne naslovimo jih nase, marveč v prvi vrsti na druge. Zgolj droben primer iz predala jezikovne rabe, da se na področje mnenj in svetovnega nazora niti ne spuščam: iz svojih uredniških časov se spomnim pisma poslušalke, ki jo moti, da v jutranjih informativnih radijskih oddajah uporabljamo besede, kot je »truplo«. Zjutraj poslušajo tudi otroci in z grozovitostmi naj bi jih vznemirjali neupravičeno in povsem po nepotrebnem. Bo svet lepši in boljši, če bomo otroku in vsem ostalim nekaj zamolčali? Da bo ob soočenju s stvarnostjo travma še večja? Razlaga, pogovor z otrokom, vse to je očitno prenaporno. Pa zjutraj človek resnično nima časa.
Nenavadna je ta samoumevnost zahteve po oblikovanju podobe sveta po svoji podobi. Človek je družbeno bitje - pa zmeraj znova pozablja na podobe drugih. Kot domovina individualizma nudi Amerika še posebej dobre primere. Morda boljši za takšen razmislek je primer iz izobraževalnega sistema. Mediju lahko sledimo ali pa se odločimo, da ne. Iz takšnega ali drugačnega družinskega okolja pa pride vsak. Skozi šolskega, vsaj dobro bi bilo, tudi. Ampak prav v Ameriki, deželi svobodnih in domu pogumnih, se v tej sferi zgodijo prepovedi knjig. Po naključju sem naletel na podatek ameriškega PEN-a, da je bilo v zadnjih devetih mesecih v ZDA prepovedanih 1587 knjig. Pri PEN-u so celo prvič do zdaj oblikovali seznam, ki sicer kaže, da knjig vendarle ni toliko, ampak »le« 1145. Naslovi se namreč ponavljajo, ker so iste knjige prepovedane v različnih okoljih, na različnih ravneh ali pa so v različnih fazah prepovedi.
V Ameriki ni nič, ampak prav nič enotnega. Tako knjige na srečo niso prepovedane po celotnih Združenih državah, ampak kvečjemu po šolskih okrožjih, celo po posameznih šolah ali javnih knjižnicah. Pojav poznajo v 26 od 50 ameriških zveznih držav. Z daleč največjim številčnim naskokom knjige prepovedujejo v Teksasu, 713 naslovov, sledita Pensilvanija s 456 in Florida z 204 naslovi. Nato smo priče drastičnemu padcu na dvomestna števila, saj je v četrti zvezni državi na vrhu spiska, Oklahomi, prepovedanih 43 knjig. V večini primerov, 819, gre za leposlovje, 321 je naslovov iz publicistike oz. t. i. non-fiction (zgodovinopisje, esejistika, analitična dela) in pet zbirk poezije. Glede na vsebino te knjige segajo na področja identitete, spolnosti, družbene pravičnosti, rasizma in svoboščin, zgodovine ter v sfero smrti, samomora in žalovanja.
Zanimivo je, da med njimi najdemo dela zelo znanih avtorjev, celo klasikov, kot sta Nobelovca John Steinbeck (O miših in ljudeh) in Toni Morrison (Najbolj modre oči, Ljubljena), Pulitzerka Harper Lee (Kako ubiti ptico oponašalko) ali Margaret Atwood (Deklina zgodba, Testament). V nemilosti so razvpiti projekt New York Timesa 1619, Ljudska zgodovina Združenih držav Howarda Zinna in nekaj deset biografij ali avtobiografij osebnosti, kot so Martin Luther King Jr., Duke Ellington ali aktualna vrhovna sodnica ZDA, prva Latinoameričanka na tem položaju, Sonia Sotomayor.
Vse pogosteje pa si šolski ali knjižnični odbori ali njihovi posamezni člani umišljajo tožilsko-sodne pristojnosti
In kako pravzaprav pride do prepovedi knjige? Običajno vprašanje sprožijo vsenavzočni starši, zaskrbljeni zaradi kvarnih vplivov na otroka. Ker je za mnoge govoriti o rasizmu in to postavljati v zgodovinski kontekst dejansko rasistično, se med prepovedanimi znajde knjiga Kako biti protirasist znanega teoretika Ibrama X. Kendija ali pa kar učbenik Christopherja Noxona Dobra težava: lekcije iz učbenika državljanskih pravic. »Dobra težava« je proteste za državljanske pravice v 60. letih 20. stoletja imenoval nedavno tega preminuli kongresnik iz Georgije John Lewis, ena od ikon gibanja za državljansko enakopravnost. Nenaklonjenost do istospolno usmerjenih se v posameznih zveznih državah kaže že na zakonodajni ravni, zato ni presenetljivo, da je med prepovedanimi največ prav knjig, ki tematizirajo spolno identiteto in stiske, skozi katere mora posameznik pri odraščanju in kasneje, pri iskanju svojega prostora v družbi.
Strah pred drugim in drugačnim se kaže v odklanjanju vzorcev, ki niso prevladujoči v določeni skupnosti. "Razmišljala sem, kakšna bi bila diktatura, če bi se razvila v ZDA. Leva, torej komunistična tukaj ni mogoča. Zlahka pa sem si predstavljala teokracijo. In napisala sem Deklino zgodbo," je pred dnevi izjavila Margaret Atwood. Zelo veliko okolij v ZDA se je prepoznalo in knjigo ogorčeno zavrnilo. In pri vsem tem je tistim, ki prepoved zahtevajo, kot tudi tistim, ki jo izvedejo, popolnoma vseeno, da so številne prepovedane knjige doživele odmevne, povsod dostopne ekranizacije. Najbolj vpijoči primer so knjige J. K. Rowling o Harryju Potterju. Ni jih na PEN-ovem seznamu, ker so jih prepovedovali že prej, kot zgolj v zadnjih devetih mesecih. Mali Harry je imel v ZDA in Združenem kraljestvu težave, odkar je shodil. Septembra 2019 je pozornost medijev pritegnila odločitev zasebne katoliške šole St. Edward v Nashvillu v Tennesseeju, da iz svoje knjižnice umakne knjige o Harryju Potterju, ker bralec "tvega, da bo priklical zle duhove." Šolski duhovnik se je menda posvetoval z eksorcisti, preden je ukazal odstranitev knjig. Ne vem sicer, kako je dostopen v Tennesseeju, ampak v Washingtonu imamo v osnovni ponudbi televizijski program, ki vsak teden nekajkrat predvaja vse filme o Harryju Potterju. Enega za drugim, večkrat. Po tem perpetuumu še oboževalci bruhajo v loku. Zlih duhov pa od nikoder.
Ob problematičnosti samega pojava zaskrbljenost in strah vzbuja še eno dejstvo. Prepovedi, ki so nasilje samo po sebi, je v zgodovini običajno spremljalo tudi siceršnje nasilje. Vse do grmad. V ZDA je bilo vsaj v zadnjem času to dogajanje v veliki meri omejeno na šolske ali knjižnične in občinske prostore, kjer so sestankovali vznemirjeni starši in drugi občani. Vse pogosteje pa si šolski ali knjižnični odbori ali njihovi posamezni člani umišljajo tožilsko-sodne pristojnosti. Zahtevajo kazensko odgovornost. Od učiteljev in knjižničarjev. Ker so potencialno temo skušali obdelati v pedagoškem procesu – pustimo tokrat ob strani zmožnost pedagogov, da to počnejo na ustrezen način –, ali ker so uvrstili knjigo v ponudbo knjižnice in omogočili bralcem, da jo preberejo in razmišljajo o njej.
In potem se čudimo, da je nekdo ubil ptico oponašalko. Pri čemer nas ne moti toliko njena žalostna smrt, kot dejstvo, da bi kdo utegnil o tem govoriti.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
