"To je zapletena dežela. Ima več kot 330 milijonov prebivalcev, za katere je že moja mati govorila, da pripadajo vsem rasam, veroizpovedim in imajo vsa mogoča - to je še posebej poudarjala - stališča. Zdi se kot čudež, ko pred sabo zagledate vse te različne ljudi, ki so se odločili svoja velika raznoglasja uskladiti s pomočjo zakona. In to je vaše, pravim študentom in jo zmeraj izvlečem iz svojega žepa. Ljudje so sprejeli to ustavo in priznavajo pomen vladavine prava," je z žepno brošuro ameriške ustave v roki pretekli teden v Beli hiši dejal vrhovni sodnik Stephen Breyer. Trenutno najstarejši član vrhovnega sodišča je uradno napovedal upokojitev.
Devetčlansko vrhovno sodišče ima v ameriškem sistemu posebno mesto. Njegovi člani imajo dosmrtne mandate, zato o ključnih primerih, ki zadevajo življenje celotnih Združenih držav Amerike, isti ljudje odločajo desetletja. Čeprav kandidate imenujejo predsedniki in jih potrjuje senat, ta institucija ne le da velja za sveto in nedotakljivo, ampak predvsem za - apolitično. Enaka pravica pred zakonom, piše nad vhodom sodišča na Kapitolskem griču. Ampak to, kar šteje, je razmerje moči med sodniki. Ameriška javnost razsodbe vrhovnega sodišča razume predvsem v političnem ključu. "Sodnik Breyer je imel izjemno kariero kot eden od najbolj spoštovanih vrhovnih sodnikov. Resnično občudujem njegovo vero v institut sodišča, prepričanje v njegov apolitični značaj, in povečanja števila sodnikov ni mogoče razložiti drugače kot poskus kovanja političnega kapitala iz ustanove, ki naj bi bila popolnoma neodvisna," se je na odhod Stephena Breyerja odzval vodja senatne manjšine, republikanec Mitch McConnell. In mimogrede obračunal z demokratskimi grožnjami, da bodo spremenili razmerje moči sodišča z njegovim povečanjem in imenovanjem novih (liberalnih) sodnikov.
Tudi demokrati namreč dojemajo politični značaj apolitičnega vrhovnega sodišča. Nekaj naravnost nespodobnega so bili pozivi iz vrst Demokratske stranke, naj se Breyer upokoji in s tem da možnost predsedniku Bidnu za imenovanje mlajšega liberalca, ki ne bo umrl ob napačnem trenutku, kot na primer Ruth Bader Ginsburg. Konservativna Amy Coney Barrett jo je nasledila samo zato, ker je bil takrat na oblasti Donald Trump. Očitno pa so minili tudi časi naivnosti samih vrhovnih sodnikov, kajti danes bi verjetno vsak raje sledil zgledu Ginsburgove, kot pa se upokojil med mandatom predsednika, ki se bo gotovo odločil za sodnika z drugačnimi svetovnimi nazori. To se je denimo zgodilo v primeru prvega afroameriškega vrhovnega sodnika v ameriški zgodovini, Thurgooda Marshalla. Leta 1967 ga je imenoval demokrat Lyndon B. Johnson, liberalec Marshall pa se je upokojil leta 1991 v času republikanske vlade. Predsednik George H. W. Bush je nato sicer imenoval drugega temnopoltega vrhovnega sodnika v zgodovini, ampak Clarence Thomas, ki je v današnji sestavi vrhovnega sodišča član z najdaljšim stažem, je obenem na skrajnem konservativnem delu svetovnonazorske osi.
Joe Biden je napovedal izpolnitev svoje predvolilne obljube, da bo na položaj imenoval prvo Afroameričanko v zgodovini. Medtem ko so temnopolte sodnice začele preštevati svoje vrste, so se demokrati v skladu s svojo tradicijo nemudoma sprli. Nekateri namreč menijo, da Biden tega procesa ne pelje najbolj vešče. Na svoj tradicionalni način so se odzvali tudi republikanci, vsaj prevladujoči del. Ker se neradi ukvarjajo s temnimi stranmi zgodovine prve demokracije sveta in gojijo kult kratkoročnega in predvsem zelo selektivnega spomina, je zanje Biden rasist, ker namerava kot kriterija uporabiti raso in spol, menda pa ne usposobljenosti kandidatke.
Na afroameriških imenovanjih namreč leži temna senca. Imenovanje Clarencea Thomasa leta 1991 je spremljal prvi škandal zaradi obtožb spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Takrat se je izpostavila - in tudi pričala pred senatnim odborom, ki mu je predsedoval prav Joe Biden - Thomasova nekdanja asistentka Anita Hill. Doživela je javno ponižanje, za kar se je Biden kasneje opravičil. Hillova je danes profesorica prava na Univerzi Brandeis v Massachusettsu. Filozofu in aktivistu Cornelu Westu se ni zdela sporna le Thomasova moralna drža. Kandidat je zanikal obtožbe, predvsem pa je vse skupaj predstavil kot rasistično motiviran napad "belih liberalcev na temnopoltega konservativca". West je zameril tudi voditeljem afroameriške skupnosti, da so prezrli strokovno povprečnost Clarencea Thomasa, ker so predvsem želeli Afroameričana na položaju vrhovnega sodnika. In tukaj je še zgodba o sodnici Janice Rogers Brown, ki jo je želel leta 2005 kot prvo Afroameričanko v zgodovini nominirati predsednik George Bush ml., a so mu to preprečili demokrati s senatorjem Bidnom na čelu. Rogers Brownovi so očitali sovražnost do civilnodružbenih gibanj in nazadnjaško pravno filozofijo, kajti zavzemala se je proti kakršnikoli državni regulaciji gospodarstva, dogovor o minimalni plači, na primer, pa je kot libertarianka razumela kot posledico "ameriške socialistične revolucije".
Amerika je eksperiment, ki še traja
Da se zaveda političnosti apolitičnega sodišča, je pokazal tudi Stephen Breyer sam. "Povem vam, kaj sta mislila Abraham Lincoln in George Washington in o čemer so ljudje prepričani še danes: Amerika je eksperiment. Poskus. In Joanna je vsakemu od najinih vnukov izplačala določeno vsoto denarja, da se naučijo govor iz Gettysburga." Sodnik se je ozrl k svoji ženi, dr. Joanni Breyer, ki ga je spremljala v Belo hišo. Oh, ta ameriška pragmatičnost, le zakaj meni nihče ni dajal žepnine za to, da bi se nečesa naučil? Ampak ta misel je zgolj poblisknila v moji glavi, kajti sapo ob sodnikovih besedah mi je zaprlo nekaj drugega. Mili človek, katerega pojavo je prepogosto zasenčila karizma njegove kolegice Ruth Bader Ginsburg, se je smehljal in govoril o - državljanski vojni.
"Zapleteni smo v veliko državljansko vojno, da bi ugotovili, ali ta narod - ali katerikoli narod -, tako spočet in tako predan, vzdrži pritisk časa," je Breyer citiral Lincolna, ki se v kratkem govoru v Pensilvaniji, na gettysburškem pokopališču, 19. novembra 1863, po strahotni tridnevni bitki, ki je nakazala skorajšnji poraz Konfederacije, ni oprl na ustavo, ampak na Deklaracijo o neodvisnosti, ki govori o enakosti vseh ljudi in Ameriki, spočeti v svobodi. "Našel sem nekaj pisem, v katerih je George Washington pisal na povsem enak način. Amerika je bila poskus že takrat, kajti celo evropski liberalci, ki so se ozirali k nam, so govorili, da gre za veliko idejo, ki pa ne bo nikoli delovala. Ampak pokazali jim bomo, da deluje. Zato govorim študentom, naj Ameriko razumejo kot poskus, ki še zmeraj traja. Veste, kdo bo videl, ali se je poskus posrečil? Mi vsi, ampak predvsem vi. Moji vnuki in njihovi otroci bodo ugotavljali, ali poskus deluje. Ker sem seveda optimist, sem precej prepričan, da bo deloval. Vas je presenetilo, da sem na to pomislil prav danes?"
Ne morem reči, da me je prav presenetilo. O državljanski vojni govorijo danes predvsem v zveznih državah z republikansko večino. Stephen Breyer je govoril po tem, ko je novinar in pisatelj Jeff Sharlet na twitterju objavil fotografijo naključnega odkritja pri iskanju nepremičnine ob jezeru Adirondacks v državi New York. Na posnetku notranjosti gozdne koče, ki jo je mogoče kupiti za 63 tisočakov, v dnevnem prostoru, na vidnem mestu ob peči, visi portret Adolfa Hitlerja. Prejšnji mesec so v enem od šolskih okrožij v državi Tennessee prepovedali strip o holokavstu Maus, ki ga je Art Spiegelman napisal po izkušnjah svojih staršev, internirancev v Auschwitzu. Vznemirjene starše sta šokirali raven jezika in upodobitev gole miši. Pretekli konec tedna so se na Floridi na dveh zborovanjih množično zbrali neonacisti v črnih uniformah in s hitlerjanskimi zastavami. Obenem pa se je s političnimi zborovanji vrnil Donald Trump, očitno namenjen ponovno kandidirati leta 2024. Povedal je, da je skušal preprečiti uresničitev volilnih izidov, privržence pa pozval k protestom, če bi mu skušali zaradi poskusa prevrata soditi. Naj samo spomnim, to je bil predsednik, ki je v spopadih, ki so avgusta 2017 sledili zborovanju skrajne desnice v Charlottesvillu v Virginiji, ko so neonacisti ponoči z baklami korakali po ulicah, zmogel odziv, vreden kralja Salomona. "Tam so bili tudi zelo dobri ljudje, na obeh straneh." Tri leta kasneje je Trump pojasnil, da je videl dobre ljudi med tistimi, ki so nasprotovali odstranitvi kipa generala Roberta E. Leeja v Charlottesvillu, "kajti če vam je všeč ali ne, bil je eden od velikih generalov". Mimogrede, to je bil poveljnik v bitki pri Gettysburgu poražene konfederacijske vojske. Sile, ki se je borila proti zvezi, torej Združenim državam Amerike kot takšnim, in za ohranitev sužnjelastniškega sistema. Ali kot temu spravijo zagovorniki panegirične inačice ameriške zgodovine, za ohranitev vrednot ameriškega Juga.
Res, zanimivo, le zakaj se je odločil o državljanski vojni in Ameriki kot o poskusu govoriti apolitični vrhovni sodnik Stephen Breyer konec januarja 2022, ko je napovedal upokojitev in se simbolično poslovil od ameriške javnosti?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
