Z okoljem tudi domači po domače

Ni še čisto pozabljena afera z raznašanjem blata iz čistilnih naprav na čim bolj skrite, neokrnjene dele Slovenije, že smo dobili novo. A sedaj vanjo niso vpleteni le dobička željni posamezniki, temveč naši dobri, največjega zaupanja vredni kmetje. Tisti, ki jih identificiramo kot zdravorazumske posameznike, čisto drugačne, kot so kmetje prek meja Slovenije. Ker za slednje samo bog ve, kaj vse uporabljajo za čim večji pridelek, medtem ko naši, hja, ti so pa pošteni.

Malo morgen. Za vse slovenske kmete ne gre dati roke v ogenj, da so nedolžni. Med tistimi, ki so kak del svoje zemlje za šestorček piva in salamo prevoznikom komunalnega blata dali na voljo svojo zemljo, so bili tudi agrarni lastniki, a na to smo kar malo pozabili. Na Koroškem pa so kmetje pri "deljenju" bele industrijske sadre stopili v prvi plan. "Bil bi butast, da tega ne bi vzel, če je bilo zastonj," so opisovali pozabljivi kmetje, ki se ne spomnijo več, kdo točno jih je klical in jim ponujal sadro, računov pa seveda tudi nimajo (dejstvo, da ni treba več za vsako stvar izdajati računov, inšpekcijam tu gotovo ne gre na roko). Mar ZKP, zdrava kmečka pamet, ni več tisto, kar je nekoč bila? Ta bi kmetom namreč morala povedati, da ga ni dobrotnika, ki bi neoporečno stvar nesebično in povsem zastonj delil po kmetijah že vsaj pol leta?!

Najverjetneje jim ZKP še zelo dobro dela, predvsem tisti del, ki je vezan na preračunljivost in povečanje dobička. Tega "zastonj apna", ki se je v doslej narejenih analizah kmetijskega inšpektorata pokazalo kot "obogaten" vir svinca in kroma, niso dajali na domači vrt, s katerega pridelke jedo sami. "Kolikor vem, so to na hmeljišča dajali tudi hmeljarji, a saj gre ves njihov pridelek v izvoz," je ušlo enemu od koroških kmetovalcev. Ob tem se mi je kot film zavrtela izjava svetovalke za področje dopolnilnih dejavnosti na Kmetijsko-gozdarskem zavodu Celje Andreje Žolnir, ki je marca letos na enem od svojih predavanj kmetom položila na srce, naj bodo s svojimi kupci iskreni in naj jim prodajo le tisto, kar bi tudi sami zaužili. Ker, kot je dejala, se med potrošniki kmalu izve, da za lastne potrebe jemljejo z enega vrta, za prodajo pa z drugega …

To je en del zgodbe, ki je vezan na izgubo zaupanja v določene slovenske kmete. Drugi del je sistemski. Krožno gospodarstvo, zero waste in podobne parole s sabo prinašajo nove možnosti za prosperiteto špekulantov. Tako je v zadnjem medijskem primeru lahko kar lastnik avtomehanične delavnice kupoval odpadno sadro Steklarne Rogaška. Tehnično gledano namreč njihova odpadna sadra v trenutku, ko imajo zanjo kupca (kakršnega koli že), ni več odpadek, temveč stranski produkt, primeren kot surovina za gradbeni material. In ker ni odpadek, zanj ne veljajo tako strogi predpisi, kot sicer veljajo za ravnanje z odpadki. Malce zapleteno, ker govor je vseeno o eni in isti sadri. Z drugačnim poimenovanjem se ni nič kemično spremenila. Kljub vsemu pa mora Steklarna Rogaška v vsakem trenutku za vsak kilogram sadre vedeti, kje je končal. In to je edina pomanjkljivost, zaradi katere je lahko v opisanem primeru najverjetneje spoznana za krivo.

V Steklarni Rogaška sicer poudarjajo, da njihova sadra ni nevarna, saj že od leta 2020 v proizvodnji stekla ne uporabljajo več svinčevega ali kromovega oksida. Zato celo dvomijo, ali je sadra, raztrošena po koroških njivah in obremenjena s svincem, sploh njihova. Sadra ni nič drugega kot kalcijev sulfat (spojina kalcija, žvepla in kisika v nasprotju z želenim apnom, ki je spojina kalcija, ogljika in kisika), ki nastaja v procesu nevtralizacije žveplove kisline z apnom, opisujejo in izpostavljajo, da ni nevarna za okolje. Podobno že leta za svojo sadro trdijo v Cinkarni Celje. Le da ti poudarjajo tudi, da jo je mogoče uporabiti za zapolnjevanje nasipov, cest, železnic. Enako s svojo sadro, s katero razžvepljujejo dimne pline, ravnajo v Termoelektrarni Šoštanj; vgrajujejo jo v nasip med Velenjskim in Šoštanjskim jezerom. (A dvomim, da bi katero od njih sami dali na zelenjavni vrt.)

Težave nastanejo, ko vsi vpleteni odpadke ali, natančneje rečeno, stranske produkte jemljejo preveč po domače. Pa naj gre za sadro, s kovinami preobremenjeno zemljo (kakšno celjsko, na primer) ali gradbene odpadke. Ljudje vzamejo na svoja zemljišča vse, kar je zastonj, da le zapolnijo neželene globeli in izravnajo teren. Kam se bodo morebitne škodljive snovi izcejale, koga bodo prizadele, jih prav nič ne zanima. Čeprav se jim to lahko vrne kot bumerang. Včasih to počnejo celo z vsemi ustreznimi soglasji, saj papir prenese vse, inšpektorjev, ki bi preverjali, kaj se na terenu dogaja, pa je premalo. Tudi zato sta bili lanski jesen in zima idealni za razvoz sadre na kmetijska zemljišča – inšpektorji vseh vrst so bili namreč vpreženi v akcijo preverjanja PCT-pogojev. So potem slednji ali država krivi za stanje na Koroškem, kot sedaj bentijo nekateri kmetje? Če koga, lahko kmetje za to okrivijo zgolj lastno preračunljivost in naivnost, ki jih znata posledično (če se bodo prekoračene vrednosti težkih kovin pokazale tudi v pridelkih, mesu in mleku) stati običajnih prihodkov.