Kot da bi želeli na stotine frnikol na velikanskem pladnju le s tresenjem spraviti v red. Nekako takšen vtis dajejo svetovna podnebna pogajanja. Po 24 letih srečevanj pogajalcev iz vseh dežel modro-zelene krogle se vsako leto večina opazovalcev, pa tudi delegatov sprašuje - kakšen premik je bil dosežen, je sploh bil dosežen? Koliko frnikol je zloženih v pravo smer, nam bo uspelo pravočasno sestaviti kodo, ki bo rešila svet?
Katovice so za večino držav dale premalo. Koalicija visokih ambicij, ki se ji je pridružila tudi Slovenija, želi več. Enako znanstveniki in nevladniki, predvsem pa države, ki jih spremenjeno podnebje najbolj tepe. Denimo pacifiški otočki, ki jih že odnaša morje. Odprtih vprašanj je ostalo veliko in med njimi najtežja in najbolj delikatna vprašanja. Denimo kako v enačbi upoštevati gozdove posamezne države. Gozd resda porablja ogljikov dioksid, ampak so gozdnate države upravičene do tako velikih odpustkov, kot jih želi uveljaviti Brazilija? Odprta ostaja tudi dilema, kako države prepričati, naj preklapljajo na brezogljične načine s hitrejšim tempom. Ponudbe, ki so jih dale na mizo po pariškem sporazumu, so namreč premalo - svet peljejo proti trem stopinjam segretja do konca stoletja, kar pomeni klimatski zlom planeta. V Sloveniji so to suše, poplave, spremenjeni vremenski vzorci, novi škodljivci in bolezni. Že sedaj ni države, kjer ne bi čutili podnebnih sprememb, tudi naš podalpski raj jih že živi, prav Sredozemlje pa bo zaradi segrevanja najbolj ranljivo evropsko območje.
Da smo zadnja generacija, ki lahko ukrepa proti podnebnim spremembam, je bilo eno od številnih opozoril pred začetkom srečanja. Drži kot pribito, a kaj, ko politika ne razmišlja v generacijah, ampak v dolarjih in štiriletnih mandatih. Kajti zgolj štiri države (Rusija, Savdska Arabija, ZDA in Kuvajt) lahko zavrejo voljo ostalih 192 držav in zanikajo celotno svetovno podnebno znanost. Nepriznanje poročila IPCC je najslabši signal, ki je prišel iz Poljske, in je dokaz, kako mirno lahko politika zaradi kapitalskih interesov zanika znanost. Neprijetna resnica, da smo že sedaj na poti proti nepovratnim spremembam planeta in da je časa za ukrepanja le še kakih deset let, je očitno slaba za naftne in plinske delnice, zato jo je treba izbrisati iz globalnih pogovorov. Ker - prosto po Trumpu - kaj pa če le ne bo tako hudo in so katastrofalni požari v Kaliforniji in orkani na vzhodu le splet nesrečnih okoliščin? Vsako leto.
Prvi glas naravovarstva, sicer zadržani David Attenborough, je v uvodu v konferenco opozoril: "Če ne bomo ukrepali sedaj, sta zlom naše civilizacije in izumrtje večine naravnega sveta že na obzorju." In kje se prične zlom? Ker so zlomi nadvse krivična zadeva, še posebno ko gre za podnebne spremembe, najbolj udarijo po najrevnejših, najbolj ranljivih. In ti so primorani bežati tja, kjer je življenje lepše. Zveni znano?
