S sodobnimi metodami in pripomočki zdravljenja je lahko bolezen urejena in vodena, žal pa so kronični zapleti še vedno pogosti. Med njimi je tudi t. i. diabetična noga oziroma spremembe na nogi zaradi motenj v prekrvitvi ali okvari živcev, zaradi katerih so bolniki bolj ogroženi za nastanek razjed in poškodb ter pozneje propad tkiva, čemur rečemo gangrena. Tveganje za amputacijo stopala ali noge je namreč pri njih kar petnajstkrat večje kot pri osebah brez sladkorne bolezni.
Bolečina je varovalka
Pri kroničnih zapletih gre za trajne okvare organov, organskih sistemov ali tkiv, pogosto so rezultat dolgotrajne metabolične neurejenosti.
»V grobem kronične zaplete delimo v dve skupini, na mikrovaskularne in makrovaskularne zaplete, glede na to, ali so prizadete pretežno male ali velike žile,« uvodoma pojasni prof. dr. Vilma Urbančič Rovan, vodja diabetološkega oddelka na Kliničnem oddelku za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove UKC Ljubljana.
Med makrovaskularne sodijo prizadetost srčnih, možganskih in arterij na nogah, med mikrovaskularne pa diabetična retinopatija (prizadetost očesne mrežnice), diabetična nevropatija (prizadetost živčevja) in diabetična nefropatija (prizadetost ledvic). Med pogostimi zapleti je t. i. diabetično stopalo, ki pa ne pomeni stopala človeka s sladkorno boleznijo, temveč gre za spremembe na stopalu sladkornega bolnika, ki nastanejo kot posledica kroničnih zapletov sladkorne bolezni.
»Z izrazom označujemo bolno nogo človeka s sladkorno boleznijo, pri kateri gre bodisi za okvaro živčevja bodisi motnje v arterijski prekrvitvi, lahko oboje hkrati, na nogi se lahko pojavi razjeda ali okužba.«
Medtem ko so motnje prekrvitve nekako splošno razumljive, je veliko težje razložiti, kaj se dogaja pri nekom, ki ima okvaro živcev na nogah.
»Diabetična nevropatija prizadene senzorične živce, ki posredujejo občutek za dotik, za vroče, hladno, za položaj telesa v prostoru. Temu rečemo negativni simptomi, ker človek ne čuti tistega, kar bi moral, in bolečinskih dražljajev ne registrira pravilno.«
Takšnemu bolniku se bo, če bo noge namočil v vrelo vodo, ta zdela mlačna. Če bo pohodil oster predmet, ga ne bo bolelo, prav tako ne kamen ali črepinja v čevlju, ki ga lahko ranita, rano pa bo opazil šele, ko se bo pojavila okužba, ki bi lahko privedla do amputacije.
»Ne rečejo zaman, da je bolečina božji dar,« spomni diabetologinja, »bolečina je tista varovalka, ki nam pomaga, da prepoznamo nekaj, kar nam škodi, in se umaknemo.«
Presejalni testi za pravilno oceno
Do hujših zapletov pri sladkorni bolezni ne pride čez noč, začnejo se lahko že pred diagnozo oziroma v fazi preddiabetesa, ko je raven sladkorja v krvi višja od normalne, a ne dovolj visoka, da bi postavili diagnozo. Te osebe pogosto nimajo simptomov, njihovo splošno počutje je dobro.
»Vendar je že minimalno povišan sladkor dovolj za razvoj kroničnih okvar. Neredko dobimo že izraženo nevropatijo ob ugotovitvi sladkorne bolezni pri bolniku, ki je bil prej nekaj let brez simptomov zvišanega sladkorja v krvi ali pa je imel le preddiabetes.«
Ni pomembna le zgodnja diagnoza same bolezni, temveč tudi odkrivanje in zdravljenje njenih posledic, zato so za vse priporočljivi preventivni pregledi pri specialistih. Na pregledu se z bolnikom najprej pogovorijo o težavah, sledijo pregled nog (barva in kakovost kože ter nohtov, morebitne deformacije) ter enostavne preiskave za osnovno oceno živčevja in arterijske prekrvitve.
»Najprej potipamo pulze na stopalu in če so ti tipni, je to neka groba ocena dobre arterijske prekrvitve. Živce testiramo tako, da se kože na podplatu dotikamo s posebno najlonsko nitko, ki se ji reče monofilament in se pod določenim pritiskom upogne. Kdor to čuti, čuti tudi vse tisto, kar bi ga ogrožalo, in temu se reče varovalna oziroma zaščitna občutljivost. Drugi test je občutek za vibracijo, naredimo ga z glasbenimi vilicami in preverimo, ali človek zaznava, ne le da smo se ga dotaknili, ampak tudi to, da trese. Kdor čuti oboje, je relativno varen.« Pri pregledih lahko ugotovijo tudi bolečo nevropatijo, to so spontane bolečine brez nekega bolečega dražljaja.
Vsak delovnik odprta vrata za vsakogar
Najpomembnejši preventivni ukrep pred zapleti je torej dobro vodenje sladkorne bolezni.
»Vsekakor pomaga dobra urejenost sladkorja, pa tudi opustitev stvari, ki okvarijo živčevje, v prvi vrsti torej alkohol in cigarete, pomembne so urejene maščobe v krvi, redna telesna aktivnost, zdrava telesna teža, vse tisto, kar sodi k zdravemu življenjskemu slogu. A če ima nekdo nevropatijo, se mora naučiti z njo živeti,« poudarja diabetologinja, »zato na preventivnem pregledu vsakega bolnika tudi izobražujemo in mu pojasnimo, na kaj naj bo pozoren, česa naj se izogiba, kdaj naj poišče pomoč in podobno«.
V specialistični diabetološki ambulanti v UKC Ljubljana imajo za bolnike vedno odprta vrata.
»Naša ambulanta obstaja že od leta 1990 in bolniki vedo, da imamo pri nas vsak delovnik uro odprtih vrat. Če ima nekdo akuten problem, lahko pride med sedmo in osmo pred ambulanto in bo gotovo pregledan. Med prvim zaprtjem marca 2020 smo sicer nehali izvajati preventivne preglede, vendar niti za trenutek nismo zaprli vrat za zdravljenje razjed in akutnih vnetij. Okrepili smo svetovanje po telefonu, prek telefona ali elektronske pošte so nam bolniki lahko pošiljali slike nog.«
Se pa diabetologinja strinja, da se telemedicina pri boleznih nog ne obnese najbolje.
»Zato smo veliko bolj človeško in pametno pristopili kot npr. Angleži ali Američani. V priznani reviji Diabetes Care sem brala članek Povest o dveh mestih (A Tale of Two Cities) o izkušnjah iz Los Angelesa in Manchestra, dveh priznanih centrov za zdravljenje diabetične noge, kjer so skoraj hermetično zaprli ambulante, drastično zmanjšali obravnavo bolnikov, omejili osnovne preiskave krvi in rentgensko slikanje. Pri nas pa smo se za vsakogar s svežo patologijo, za kogar smo ocenili, da potrebuje nujno žilno diagnostiko, uspeli dogovoriti z angiologi.«
Kdor je potreboval pomoč, jo je tudi dobil. Nekateri ljudje s sladkorno boleznijo so sicer manj disciplinirani in so v zadnjih mesecih postali še bolj brezbrižni do svojega zdravja.
»Želeli bi si več takšnih bolnikov, ki so motivirani, sodelujoči, ki pridejo z željo, da bi skupaj poskusili poiskati rešitev,« pogovor sklene dr. Urbančič Rovanova.
