22. Večernica: Tako preprosto, da kar zdrsne v človeka

Alenka Sottler pravi, da so bile miške najprej narisane, potem pa napisane. Potrjujete?
"Potrjujem. Na predzadnji podelitvi Levstikovih nagrad mi je Alenka povedala, da včasih, čisto za svoje veselje, riše majhne vesele miši in da se jih je nabralo že kar nekaj. Vprašala me je, če bi k njim hotela napisati pesmice, in sem takoj, ne da bi jih videla, rekla ja. 'Če Alenka riše nekaj čisto za svoje veselje – ja, krasno, to iščem,' se mi je zazdelo. Veliko mi je namreč do natančne, dodelane, domišljene in domiselne ilustracije, rada pa vidim, da izžareva tudi radost in toplino. Alenka je čista mojstrica, velikokrat sem se čudila tehnikam, ki jih razvija, in natančnosti, s katero pristopa k delu. Hkrati pa bi mi pri njenih ilustracijah za otroke včasih tako dobro delo malo več razigranosti, poskočnosti, taka pač sem, to mi paše. In zdaj se mi je to obetalo. No, takoj po tem prvem klepetu mi je Alenka poslala nekaj skeniranih sličic – to so tiste miške, ki jih lahko vidite v moji antologiji Svet je kakor ringaraja. Vse naslikane iz profila, vsaka v drugem pisanem oblačilcu, vsaka z drugim atributom, Alenka mi je ob njih omenjala ilustracije v starih iluminiranih rokopisih. Zamislili sva si miniaturko, v kateri bo na vsaki strani drobna miš in ob njej drobna pesmica. Pesmice, kot sva jih načrtovali najprej, naj bi bile torej vse od kraja štirivrstičnice, vsaka majhen, zaokrožen svet, ujet v jasen ritem. Nekakšen bistroumen, prismuknjen ali pa mil miniportret posamezne miši, torej določene skupine ljudi. Ko sem začela delati in Alenki pošiljati pesmice – ne le za že narejene ilustracije, ampak tudi za tiste, ki naj bi šele nastale – se ji je pokazalo, da ji zastavljeni način ne omogoča dovolj dinamike. Pri pesmici Pleši, pleši, mala miška se ji je zazdelo, da bi ta miš na ilustraciji morala zares plesati – in kako naj pleše, če naj bo kot druge ujeta v statični portret iz profila? Skratka, Alenka je potem razvila čisto novo prstno tehniko, me poklicala, pokazala, in potem sva skupaj šli naprej. Malo je vplivala ona name, malo jaz nanjo. Zelo sem jo na primer nagovarjala, naj v svojo črno-belo tehniko vnese tudi barve. In jih je. Ona pa mi je bila v čvrsto in nepopustljivo oporo pri odbiranju pesmic – čim manj sorodnih motivov, čim več raznolikosti, čeprav je s tem v računalniku ostalo kar nekaj besedil, ki so s pesniškega vidika v redu."

Komentarji nekaterih folkloristov so mi načeli elan

... Ki je sicer vaš stalni vir navdiha ...
"Včasih bolj in včasih manj. Res pa je, da sem precej časa intenzivno zbirala ljudske pesmi za otroke. Želela sem si sestaviti nekakšno novo knjigo Pojte, pojte drobne ptice, ki smo jo pri nas doma z otroki res imeli kar naprej po rokah. Do knjige sicer ni prišlo, ozki komentarji nekaterih folkloristov so mi pred leti nekoliko načeli elan, potem je bilo kar naprej veliko drugih idej in dela in potem se mi je zdelo, to se mi zdi še zdaj, da taki knjigi samo koristi, če se material zbira dolgo in od različnih strani. No, v računalniku imam torej dva obsežna dokumenta ljudskih pesmic za otroke: uspavank, zbadljivk, izštevank, koračnic, prstnih igric ... V prvem so tiste, ki sem jih nabrala iz različnih virov, od Štreklja do manj znanih lokalnih objav in do rokopisov moje mame, ki je zbirala tako izročilo po Kobariškem. V drugem pa so pesmice iz rokopisnih zvezkov Milka Matičetovega, ki mi jih je zapustil. Ne rečem, da je vse zlato, pri ljudskem izročilu je treba vedno zelo odbirati, da je tisto, kar na koncu ostane, nekaj vredno. So mi pa marsikdaj – in pri miškah še posebno – dobra iztočnica. V njih najdem različne ključe, ki jim potem pri pisanju sledim: včasih je to ritem, včasih zanimiv vzorec ponavljanja besed v posameznem verzu, včasih posebno zvočno ujemanje, včasih kakšen vsebinski namig. Seveda pa je to le izhodišče – pesmico nato zgnetem v čisto svojo stran."
Kaj pa miške, so najbrž tudi že doma v ljudskem slovstvu?
"Ja, seveda so tudi tam, bogata in uboga mišica na primer."

Imajo kakšne tipične lastnosti?
"V ljudskem izročilu se posebne lastnosti najbolj očitno pripisuje lisici, volku, mravljam, tudi medvedu; mišim ne tako zelo. Sploh pa v mojem primeru ne gre za naslanjanje na neko določeno lastnost, ravno nasprotno: želela sem si, da bi bile miši v Drobtinah čim bolj različne, želela sem ujeti pisanost sveta, vzporednega našemu."

Rada vidim, da na koncu ostane dober občutek

Nekatere pesmi so precej temačne - Ena miška dom ima,/ druga pa ga nima,/ išče, tava, šklepeta,/ pa jo vzame zima. Takšni toni so kar značilni za ljudsko slovstvo, manj pa za vaše dosedanje delo, bi rekla.
"Ja in ne. Sama tudi v svojih starejših pesmih vidim različne odtenke; pa tudi v Gugalnici za vse najdete nekaj trpkih zgodb. Res pa je, da se človek z leti spreminja in zori in se to pozna tudi njegovemu delu. Gotovo je v meni neko osnovno nagnjenje, da bi ujela, odslikala in po svojih močeh prispevala za dobro. Si pa to zdaj upam narediti tudi na načine, ki so manj rožnati kot v mojih prvih delih. Poleg tega sem se z leti naučila, da si v knjigi lahko privoščim več kot pri posamezni objavi v Cicibanu. Med množico pesmi lahko stisnem tudi kakšno, ki malo zbode ali strese. Kajti že na naslednji strani lahko namaknem razigrano ali milo ali mehko podobo. Rada vidim, da na koncu ostane dober občutek – zaradi mene same, zaradi otrok, h katerim moja besedila potujejo, pa tudi zaradi odraslih, ki jim berejo. Med otroki sem veliko, mislim, da se zelo zavedam njihovega doživljanja, pogosto jim v živo govorim in preizkušam, kako kaj deluje. Njihova osnovna uglašenost je – razen v posebnih primerih – gotovo svetlejša kot naša odrasla.
No, so pa Drobtine glede na moje ostale knjige res malo posebne v tem, da izrazito želijo zajeti spekter različnih lastnosti, značajev, usod. Odslikavajo različne poti, ki jih hodimo, in možnosti, med katerimi se odločamo."

Vsi bi radi tisti en sam fižol

Ste miške že predstavili otrokom?
"Pesmice so izrazito ritmične in me je prešinilo, da bi lahko naredila recital za boben in glas. Boben je seveda boben Blaža Celarca. Nekatere pesmice vmes kar pojem, ker mnoge nastanejo tako, da si jih pojem že takrat, ko jih sestavljam. Tudi ko sama gostujem po šolah in vrtcih, včasih recitiram miške. Pri tem po navadi pristanem pri tistih pesmicah, ki so mi najljubše. Zelo ljuba mi je recimo Je miška, miška, miška nesla lešnik. V žepu imam skrite lešnike in vsakič, ko ga miška izgubi, ga vržem v svoj pobarvani lonec – od daleč, a ker je lonec velik, vedno zadenem. Otroci se zelo zabavajo, čisto so z mano, hkrati pa tudi s pesmico. Neredko zadnjo kitico pojemo kar skupaj. Zelo lepo mi je tudi, kadar govorim pesmico Lahko noč. Povem pa jo samo, kadar imam večerni nastop, zato da jim res lahko delim fižole. Vsi stegujejo ročice proti meni, vsi bi radi tisti en sam fižol in potem jih nesejo domov, kot bi jim dala kdovekaj. Jim pa bolj kot fižol dajem besede oziroma želje, ki so vtkane vanje."

Da sem se kar ustrašila, ko sem najinega vrača prvič zagledala

Kaj pa Čarovniška?
"Uspelo mi je priti do nekaj zarekov - zoper kačji pik, zoper bradavice ... Vprašala sem se, ali bi se dalo narediti pesmico, v kateri bi čarovnik malo počaral in bi izginile otroške bolečine - ki so prave ali pa morda tudi samo klic po pozornosti. Alenka je bila v hudi zadregi, predstavljala si je čarovnika s klobukom in zajcem, jaz pa sem ji sugerirala 'Pehta stil': zelišča, košare, sklede, stekleničke, ognjišče. Potem je šla čisto nekam v šamanstvo, da sem se kar ustrašila, ko sem najinega vrača prvič zagledala. Je pa to najbrž ena najboljših ilustracij v knjigi."