Adis Maksić: EU bi morala v BiH storiti več

V lani izdani knjigi Etnična mobilizacija, nasilje in politika učinkov (Ethnic Mobilization, Violence and the Politics of Affect) analizirate spremembo bosanske družbe v začetku devetdesetih, s širjenjem občutka eksistencialnega strahu in nacionalističnega ponosa. Kako lahko te analize pomagajo razumeti sedanjo situacijo v BiH in širše v Evropi?
To so procesi, ki so še vedno relevantni. Trenutna situacija v BiH je misel Carla von Clausewitza, da je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, obrnila na glavo. V BiH se nadaljuje vojna s političnimi sredstvi. Retorika, razglasi, revolucije, kampanje, referendumi. Puške se menjajo, a nekdanji vojni cilji ostajajo še naprej glavna želja nosilcev politične moči. In to še vedno mobilizira del prebivalstva. S temi temami lahko oblastniki zmagajo na volitvah. Zato je pomembno razumeti, kako smo prišli do sem. Igra s čustvi ljudi je zame ključ do razumevanja BiH. Ko tujci ali diplomati rečejo, naj pustimo preteklost za seboj, ne razumejo. Ne razumejo, v kolikšni meri je preteklost vtkana v vse nas. Ne zelo dolgo nazaj so se zgodile strašne stvari: 100.000 ljudi je umrlo, zgodil se je genocid v Srebrenici, država je bila uničena. Večina ljudi je to preživela. To ni del zgodovine, za večino je to del njihovih življenj in še vedno živijo posledice: ali so izgubili najbližje ali jih je vojna prizadela drugače.
Vi pišete, da je prišlo najprej do politične homogenizacije in nato do mobilizacije. Kako?
Obstajata dva pogleda na procese, ki so pripeljali do vojne v BiH. Prvi izhaja iz ideje zgodovinskih sovraštev in temeljnih razlik med ljudmi v BiH ali v Jugoslaviji širše. Te napetosti naj bi po koncu enopartijskega sistema neizogibno prišle na površje in avtomatično ustvarile konflikte. Šlo naj bi za zgodovinske strukture. Drugi pogled temelji na razlagah, da so razlogi za vojne v Jugoslaviji in BiH v manipulaciji političnih elit, ki so širile nacionalistične ideje. Oba pogleda imata svoje temelje, a oba sta omejena in sliko izkrivljata. S knjigo sem poskušal ponuditi širšo in bogatejšo sliko, ki analizira tako vlogo elit kot odmeve zgodovine. Nedvomno je zgodovina pomembna, a ne kot nekaj, kar se avtomatsko ponavlja niti kar določa prihodnost. Gre za podlago, ki so jo elite in nacionalna gibanja zlorabile in jo popačile, da bi dosegle konkretne učinke v tedanjem trenutku.
Kaj je to pomenilo?
Srbom so se med drugo svetovno vojno nedvomno dogajala grozodejstva, tudi ustaški genocid. A leta 1991 so politiki želeli ustvariti okolje, v katerem bi obveljalo, da je trenutek enak kot pred petdesetimi leti, leta 1941. S tem so želeli vzpostaviti atmosfero strahu, do katere ne pride samo po sebi. Pri tem je prišlo do prepleta zgodovine in elit, ki so odigrale pomembno vlogo. Izvedle so družbeni inženiring, ki sem ga analiziral na primeru delovanja Srbske demokratske stranke. Gre za inženiring čustev in senzibilnosti, saj od tu izvira vse. Če se v ljudi zaseje strah, tesnobo, sumničavost do soljudi, nestrpnost in nacionalistični ponos, so vse to čustva, ki sledijo etnični logiki. Homogenizacija, mobilizacija in nato nasilje iz tega izidejo skoraj avtomatično.
Analiza pokaže na povezanost in nerazdružljivost čustev in razuma. To potrjujejo tudi zadnje raziskave in dognanja v nevro-znanosti. Ljudje danes verjamemo, da smo po naravi stvari pripadniki nekih narodov ali etničnih skupin in zato nekateri izbirajo nacionalistične politične stranke. A tako našo nacionalno zavest kot politično izbiro oblikujejo predvsem naše senzibilnosti in čustva. Človek je kot ena od molekul, ki sestavljajo družbo – če razumemo in vemo več o človeku, ki je osnovni gradnik, vemo več tudi o družbi, o politiki in vseh grozotah, ki so se zgodile v BiH v devetdesetih, pa tudi drugod po svetu, in se še dogajajo. Ta družbena spoznanja bi morali bolj ozavestiti. Vsi v Evropi.