Fado - ker otožnost ne potrebuje potnega lista

Dobrodošel na Portugalskem. Slišiš? Nekje v daljavi odmeva fado. Temen je in gre ti globoko v kosti. Čutiš mravljince in sladko otožnost, ki te objema. A mu želiš prisluhniti še bolj. Želiš postati fado. Z vsakim kozarcem temnega, težkega sladkega rdečega vina, ki nekje na koncu jezika pušča nekaj komaj občutno grenkega. Ničesar ne narediš. Le si. Zazrt v daljavo in izgubljen nekje v spominih. Nekako tako bi lahko opisali portugalsko dušo, ki jo prežema saudade, občutek tako portugalski, da ga je nemogoče prevesti. Razumeš ga lahko le, če ga začutiš. Ko nekje v ozadju pojeta Amalia Rodrigues in Mariza. Saudade je melanholija, pogrešanje. Hrepenenje po nečem, kar je minilo. Ljubezen, ki ostane. Saudade ni vezan samo na portugalsko zemljo, čeprav je tam najbolj močan. Ko Portugalci domovino zapustijo, svojo tiho žalost vzamejo s seboj.

Melanholija je postala način življenja

Saudade je stanje globoke čustvenosti, nostalgije, pogrešanja. Pogrešanja z zavedanjem, da se predmet našega pogrešanja najbrž nikoli ne bo vrnil. Suadade se pogosto navezuje na ljudi, izgubljene ljubezni, pa tudi na družinske člane, ki jih ni več z nami, ker so nas zapustili, se odselili ali umrli. Saudade je zbirka čustev, doživetij, izkušenj, krajev in dogodkov, ki so nas nekoč polnili z vznemirjenjem, ugodjem, življenjem. Saudade opisujejo tudi kot občutenje praznine, ki nastane, ko nečesa ni več. Gre za nenavaden skupek žalosti, pogrešanja in hvaležnosti, da smo nekaj sploh lahko doživeli. Svojemu najbolj posebnemu občutku so Portugalci posvetili kar ves 30. januar, dan saudade. Pravijo, da je ta melanholija postala portugalski način življenja. Morda lahko saudade nekako primerjamo s tradicionalnim slovenskim hrepenenjem in večnim občutkom, da bi vse lahko bilo bolje. Najbolje saudade opiše fado, na našem koncu Evrope pa mu je najbližje bosanski sevdah. Če se želite kaj naučiti o saudade, poslušajte kak album Cesarie Evore. Na indijski Goi, ki je do leta 1996 bila portugalska kolonija, obstaja ulica Rua de Saudades.

Žalost zanikrnih ulic

Portugalska kitara spremlja melodijo vokala, medtem ko klasična kitara drži ritem. Fado Lizbone in Porta je bil sprva izrazno sredstvo nižjega stanu ter marginalnih skupin, zato je bila tudi tematika besedil temu primerna. Tu so bile posebno cenjene in priljubljene ženske fadistke. Z razvojem v Coimbri pa so ga začeli ustvarjati tudi študenti in drugi izobraženci, v skladu s čimer se je spremenila tudi tema besedil. Ta so pogosto govorila o ljubezni, o študentskem življenju, na splošno pa je jezik bolj čist in uglajen. V Coimbri je ustvarjanje fada tradicionalno domena moških, ki so ga tu pogosto izvajali pod okni; veljal je namreč za serenado, namenjeno srčnim izvoljenkam. To je mogoče doživeti še danes.
Portugalci pojasnjujejo, da gre za dve različni stvari. Fado iz Lizbone je fado, ki ga pozna večina ljudi. Ob spremljavi portugalske kitare ga pojejo tako moški kot ženske. Nastal je v najrevnejših predelih mesta. Ljudje so peli, da bi premagovali osamljenost, si olajšali dušo in pozabili na bolečine. Fado iz Coimbre je nekaj popolnoma drugega. Pojejo ga samo moški. Nastal je v akademskem okolju. Moški, oblečeni v črna ogrinjala, so peli dekletom, da bi se zaljubila. Gre za popolnoma drugačen slog, drugačen način igranja in spremljave. Kitari sta si podobni, a se tudi razlikujeta. Njuni glavi sta različni in kitara iz Coimbre ima obliko solze.
In kje v Lizboni poslušati fado? Po odlično izkušnjo lahko greste v priljubljene dele Lizbone, na primer v Alfamo ali Bairro alto − tam bi našli hišo fada Mesa de Frades. V Alfami je Clube de Fado in v Bairru Altu Tasca do Chico, ki je zelo tradicionalna, ali pa O Faia. Skupaj z rdečim vinom boste morali požreti še priokus turizma, a konec koncev otožnost ne pozna potnega lista.