Slavica Pičerko Peklar
Ujetim v občinske meje se morda zdi, da nikamor ne moremo in da ni kaj početi, a z malo raziskovalnega duha se odpirajo nove možnosti za doživetja in raziskovanje domačih krajev. Kam morejo tisti, ki živijo na Ptuju? Sprehod po mestnih ulicah s kakšnim spiskom znamenitih stavb v rokah in z radovednimi pogledi razkrije še neznane podobe starega mesta. Odločitev, da bomo prehodili ali kar prekolesarili meje občine, pa nas bo zagotovo napolnila z energijo še za nekaj sicer tudi bolj meglenih novembrskih dni. Po mejah Ptuja, ki meji z devetimi sosednjimi občinami, torej.
Kakih 60 kilometrov cest vodi naokrog tja od Spuhlje proti severni meji z dornavsko, destrniško, juršinsko in bolj proti severozahodu še z lenarško in dupleško občino, na bolj zahodnem koncu Ptuj meji na občini Hajdina in Starše ter na Markovce in Videm tam proti jugovzhodu. Ravnica kmalu prijetno vzvalovi, treba je tudi čez griče Kicarja in Mestnega Vrha pa čez Grajenščak in Grajeno do Krčevine pri Vurberku, naselja, ki mu kar ni videti konca. Odločitev, da bo šlo tudi po gozdnih poteh tam pri Vurberku in čez Orešje ter Vičavo, ob Dravi do mesta, se izkaže za že skoraj pravo pustolovščino. Postanek pri največjem drevesu v občini, pri sekvoji v Orešju, je dobrodošel, kot je že skoraj pustolovsko iskanje cest, ki mejijo na sosede z Dravskega in Ptujskega polja in vodijo tja do turniškega gradu, končajo pa se nekje ob Ptujskem jezeru.
Možnosti za čisto spodoben izlet v teh dneh je, če je človek le malo zvedav, torej veliko. Le prvi korak je treba narediti, pa naj bo to po urejenih poteh po Panorami ali po Ljudskem vrtu in poljih, ko se v jesenskih meglicah ponuja podoba čarobne pokrajine. Ja, že sprehod na Ptujski grad bo kdaj čisto dovolj za čudovito preživet dan.
