Francoisa Hollanda
Mladost zmaguje?
Konservativec
Francois Fillon
je mešanica katoliškega tradicionalizma in neoliberalizma. Podprl je množične proteste proti porokam istospolnih parov, osebno nasprotuje splavu, zagovarja tršo politiko do priseljevanja, 35-urni delavnik bi dvignil za štiri ure, odpustil pol milijona javnih uslužbencev, upokojitveno starost zvišal z 62 na 65 let, znižal davek na dobiček podjetij, napoveduje radikalno zategovanje pasu in več denarja za represivni aparat. Je idealni kandidat kapitala, pravijo mnogi, predvsem tisti na levici. Toda tepe ga preiskava zaradi domnevne zaposlitve soproge Penelope, ki naj bi bila prejemala proračunski denar, delala pa nič.
Emmanuela Macrona
Strah pred skrajno desnico
Marine Le Pen
je posebna zgodba, pač odvisno od interpretacij; o desničarskem populizmu, postfašizmu in/ali (neo)fašizmu. Uspeh je posledica preteklih političnih obratov in trenutnih družbenopolitičnih razmer. V devetdesetih letih se je Nacionalna fronta, ki jo vodi, odmaknila od neoliberalizma in se proletarizirala. Marine Le Pen je nacionalizmu in etnicizmu dodala močan socialni pridih. Stranka nagovarja, ne brez frakcijskih tenzij, delavski razred na severu in tradicionalno konservativno podeželsko Francijo na jugu. Le Penova je zagovornica socialne države, upokojitveno starost bi znižala na 60 let. Je izrazito evroskeptična in ostra nasprotnica priseljevanja. Naklonjena je Rusiji. Okrepiti hoče policijo in povečati obrambni proračun. Ankete ji napovedujejo skok v drugi krog, v njem pa naj ne bi imela veliko možnosti, ne glede na protikandidata. Tako teorija. In če bi vseeno prišla v Elizejsko palačo? Njena izvolitev bi nedvomno še okrepila represivne in avtoritarne politike. Za odločilne poteze pa bo vendarle potrebovala podporo parlamenta (volitve bodo junija). Enako seveda velja tudi za druge kandidate.
Jean-Luc Melenchon
Angele Merkel
