V tem prispevku se ne bom posvečal sami izdelavi skalnjaka na vrtu in različnim možnostim oblikovanja, ampak alpskim rastlinam. Alpske rastline so v najožjem pomenu samo avtohtone rastline evropskih Alp, kadar pa govorimo v vrtnarskem jeziku, imamo v mislih vse rastline, ki so primerne za skalnjake in alpinetume ter ponavadi izvirajo iz gorstev širom po svetu, različnih skalnih rastišč, klifov, s sušnejših sredozemskih območij, z ravnin visoko na severu … Skratka vse rastline, ki jim tako pripravljeno rastišče ustreza ter se po višini, širini in videzu lepo podajo med skale in kamne.
Delitev alpskih rastlin
V tej skupini najdemo predvsem trajnice (tudi trave in čebulnice), sledijo jim pritlikavi grmički ter nekaj enoletnic. V grobem bi lahko rekli, da jim je skupna počasnejša rast oziroma razraščanje. V svojem naravnem okolju so navajene slabih rastnih razmer in so prilagoditve na te v tisočletjih zapisale v svoje gene, zato večinoma tudi v vrtu izrazito ne odstopajo od podobe, kakršno razvijejo v naravi. Na grobo bi jih lahko razdelili v dve skupini: prave alpske/gorske rastline in gorskim podobne rastline z nižinskih območij.
Alpske rastline za skalnjak
Kakšne zahteve imajo?
Če smo skalnjak naredili pravilno in poskrbeli za dobro drenažo ter odcedno mešanico zemlje, potem večjih težav z rastlinami ni pričakovati. Je pa treba poudariti, da je vseeno za gojenje težja prva skupina, torej prave gorske rastline. Slednje so prilagojene na izrazito odcedna, pusta tla, z malo zemlje, na močno UV-obsevanje, veliko zračno vlago, pogoste padavine, hladnejša poletja in na snežno odejo celo zimo. Vsega naštetega jim v nižini ne moremo zagotoviti, zato so nekatere nekoliko drugačne. Tipičen primer je planika. Zaradi obilice vode in hranil ob vzgoji v vrtnariji ter kasneje v vrtu ta nikoli ni zelo nizka in tako siva, poleg tega v zamočenih tleh čez zimo lahko zgnije.
Rastline za začetnike
Pravzaprav rastline za skalnjake, ki so zelo lahke za vzgojo in vzdrževanje tudi prevladujejo v ponudbi vrtnih centrov. V to skupino prištevamo predvsem številne blazinaste in druge nizke trajnice, kot so iglaste plamenke Phlox subulata, avbrecije Aubrieta sp., greniki Iberis sempervirens, gorski grobeljnik Alyssum montanum … Težko se bomo ušteli tudi s številnimi pogosteje prodajanimi nizkimi čebulnicami, kot so žafrani, botanični tulipani, mrežaste perunike in druge. Za popestritev teksture sezimo tudi po kakšni zelo nizki okrasni travi, kot so številne modrikaste in sivkaste bilnice Festuca sp. Vse opisane so torej dokaj preproste za vzgojo in ne potrebujejo zelo specifičnih talnih in drugih razmer. Predvsem blazinaste se v nekaj letih bogato razrastejo, zato jim namenimo dovolj prostora ali pa jih večkrat razsajajmo. Ker iz tal počrpajo precej hranil, jih lahko po malo vsako leto tudi dognojujemo.
Težavnejše alpske rastline
Še posebej na tujih sejmih in razstavah se srečujemo z nenavadnimi gorskimi rastlinami iz celega sveta. V lončkih gojene so celo naše prave visokogorske trajnice, ki jih pri nas srečujemo v ozkih skalnih razpokah in na meliščih. Kot sem že omenil, te rastline potrebujejo skrbno pripravljeno rastišče, ki mora biti zelo odcedno, hkrati pa dovolj humozno, da zadrži potrebno vlago. Za vsako posamezno rastlino se je treba v literaturi pozanimati tudi glede njenih mikroklimatskih zahtev.
Kar nekaj teh gorskih draguljev pa se goji izključno v alpskih hišah, ki so najbolj razširjene v Veliki Britaniji. Tam v hladnih rastlinjakih v mivko potopijo glinene lončke z rastlinami in tako natančno nadzorujejo vlažnostne, temperaturne in svetlobne razmere.