(INTERVJU) Miran Bende Živčec: Turistični vodnik mora biti "velika duša"

Miran Bende Živčec, lastnik in direktor turistične agencije Galileo 3000, je v turizmu dejaven že približno 30 let. Opremljen s številnimi podatki, spoznanji in anekdotami je pravšnji sogovornik o turizmu nekoč in danes.

Čeprav ste lastnik turistične agencije, pogosto tudi sami vodite potovanja. Kako ste se odločili za to?

Res sem začel kot direktor marketinga, ampak v prvem trenutku sem se zaljubil v vodenje in pisanje programov. In vodenje je zame še vedno stik s svetom in s potniki, nikoli nisem hotel samo delati kalkulacij in agencije nisem gledal zgolj s trženjskega vidika. Po duši sem popotnik, zanima me nešteto stvari. Ko dobim mikrofon v roke in vidim obraze pred seboj, takrat zaživim in mi je to delo še vedno zelo zelo ljubo.

Katere lastnosti pa mora po vašem mnenju imeti dober turistični vodnik?

Vsekakor mora imeti zelo dobre živce, biti potrpežljiv. Rad mora imeti delo z ljudmi, če ne, je boljše, da ne dela v turizmu. Kdor se ukvarja s turističnim vodenjem, mora biti Mahatma, velika duša, sprejemati ljudi. Na vodenju si ata, mama, psiholog, vodnik, zdravnik, medicinska sestra in včasih še psihoterapevt. Absolutno moraš torej imeti rad ljudi. Tretja lastnost vodnika je, da mora imeti zelo široko znanje s področja zgodovine, etnologije, geografije, tudi ekonomije v nekaterih situacijah. Zelo dobro je, da se spozna na umetnost, ker lahko vodenje popelje na višji nivo. Sam recimo na vodenjih izjemno rad prebiram odlomke literarnih del ali pesmi. Gosti me poznajo tudi po tem, da na malo daljših potovanjih vsako jutro povem pravljico iz države, po kateri potujemo. Takrat se prelevim v radijskega igralca in mi je to tudi v užitek. Potrebna je torej tudi ta subtilnost v odnosu z ljudmi, zavedanje, da recimo ne moreš že zjutraj začeti s trdo zgodovino, ampak moraš goste mehko prebuditi. Čeprav sem diplomiral iz ekonomije, sem po duši čisti humanist.

Kot lastnik agencije in kot vodnik imate ogromno stikov s turističnimi delavci po vsem svetu. Kakšne so vaše izkušnje z njimi?

Zelo različne od države do države. V Združenih državah Amerike so me že razočarali, po drugi strani pa imam zelo dobre izkušnje s tour operaterji v Aziji in Argentini, tudi v Braziliji, na katere se lahko popolnoma zanesem. Prednost dolgoletnega dela v turizmu je v tem, da so v veliko državah, posebno afriških in azijskih, lastniki ali direktorji turističnih agencij, s katerimi sem sodeloval, postali moji osebni prijatelji, nekateri so me celo obiskali v Mariboru. Zato sem recimo na Baliju svoje goste lahko peljal na večerjo k princesi, ki sem jo spoznal preko mis Malezije. Cel kup je takih zgodb. Zelo rad ohranjam ta osebni stik s prijatelji po svetu.

Kaj se je v vsem obdobju, odkar imate agencijo, po vašem mnenju v globalnem turizmu najbolj spremenilo?

V tem času se je v turizmu spremenilo bolj ali manj vse. Popolnoma se je spremenila tehnologija, saj so pred 30 leti v nekaterih agencijah še pisali popotniške programe na klasični pisalni stroj in jih fotokopirali. Nismo še imeli računalnikov, kaj šele interneta, ki je odprl neslutene možnosti. Imam ogromno knjižnico, danes pa za kakršenkoli podatek vprašaš strica Googla, tudi ko si na poti, lahko v trenutku dobiš informacijo. Ne znam si predstavljati, kako smo na začetku vodili brez mobilnih telefonov, pa smo ravno tako pripeljali goste v hotel, v restavracijo, v Pompeje ali kamorkoli. Danes za kup atrakcij sploh več ne moreš kupiti vstopnic pri vhodu, samo še preko interneta, in to mesece vnaprej. Marsikje ne moreš uporabljati gotovine. Na rezervacijskih sistemih si lahko natančno ogledaš kakovost namestitve, slike, prebereš opise in mnenja gostov. Tega prej ni bilo. Nekoč sem z vsake turistične borze v Evropi pripeljal za cel prtljažnik materiala, danes dobim samo kakšen USB-ključek za vsako državo in vizitke.

V razmeroma kratkem obdobju zadnjih let pa so se spremenile tudi želje gostov. Zaradi možnosti spletnih rezervacij namestitev in nakupa letalskih vozovnic želijo biti bolj vključeni v proces oblikovanja svojega potovanja. Interakcija med turistično agencijo in popotniki je postala drugačna, saj želimo, da gosti povejo svoje mnenje. Navsezadnje so zaradi interneta, televizije in drugih medijev bolj seznanjeni z destinacijo, ki jih zanima. Agencija pa je lahko tista pika na i, ki priskrbi cenejši hotel, ker uporablja profesionalni rezervacijski sistem. Veliko potnikov tako samo za določeno storitev obišče agencijo. Tudi želje potnikov v Sloveniji so se spremenile. Neprimerno bolj dostopne kot pred 20, 25 leti so nam medkontinentalne destinacije, ki niso namenjene samo ležanju na plaži, ampak lahko dajo potniku še veliko več. V odličnem all inclusive hotelu v Dominikanski republiki sem letos poleti vključno z letalsko karto plačal skoraj pol manj, kot če bi bil v hotelu iste kategorije pri Zadru. Torej tudi oddaljeni kraji niso nujno dragi. Poleg tega ni več takih zadreg z jezikom kot nekoč, ko smo zaradi znanja jezika vsi hodili na "naše" morje na Hrvaško. Kdor ne zna tujega jezika, pa še vedno raje izbere potovanje z agencijo, na katerem vodnik poskrbi za vse. Z znanjem jezikov se je torej marsikaj spremenilo, ker ljudem potovanje ne povzroča tolikšnega stresa.

Se je kaj spremenilo tudi zaradi varnostne situacije v svetu? Ima ta vpliv na potovalne navade?

To je kar kompleksno vprašanje. Pravkar končujem magistrski študij, med katerim sem ugotavljal, kako hitre so reakcije na naravne in druge katastrofe, ko se zgodijo. Vedno sem mislil, da se teroristični napad ljudem za zelo dolgo usidra v možgane in potem nočejo potovati. V bistvu pa ljudje že po nekaj mesecih praktično pozabijo na to in gredo na pot. Dlje časa si zapomnimo razne naravne nesreče, potrese, cunamije, skoraj eno leto traja, da postane določena destinacija spet sprejemljiva. Najbolj si zapomnimo vojne. Ko je bil na Filipinih najhujši izmerjeni tajfun v zgodovini, je veter pihal s hitrostjo 360 kilometrov na uro. Čez eno leto smo potovali tja in se tega ni nihče več spomnil. Iz Indonezije smo s skupino odšli dva dni prej, preden jo je prizadel cunami. Dan pred bombnim napadom sem pil čaj na trgu Khan el-Khalili v Kairu. Ampak na to se ne moreš ozirati. Najhuje je bilo, ko sem moral nekaj dni po 11. septembru 2001 peljati skupino v Združene države Amerike. Oče me je prosil, naj ne grem. Rekel sem mu, da je to pač moja služba in da se po verjetnostnem računu zdaj ne bo zgodilo nič.

V turizmu se je v zadnjih desetletjih torej veliko spremenilo, kaj pa je vendarle ostalo enako?

Turizem še vedno izhaja iz želje po spoznavanju novega, kultur, kulinarike, zgodovine, drugačnih navad, drugačnih ljudi. In to bo ostalo večno. Novo je le to, da obstajajo danes tako imenovani instagram potniki, pri katerih dobim vtis, da jih ne zanima destinacija, ampak da se fotografirajo pred določenim spomenikom ali se zvijajo pred koktejlom v čudovitem bazenu, da je zadeva instagramabilna. To so ljudje, za katere imam občutek, da ne uživajo v destinacijah, ampak potujejo zaradi neke svoje neobičajne promocije, ki je ne razumem najbolje.

V katero kategorijo pa sodimo Slovenci, kakšni turisti smo?

Slovenski turisti smo predvsem radovedni. Če upoštevamo, da nas je dva milijona, in tudi če od teh dveh milijonov del ljudi ne potuje, je Slovenija v povprečju ena najbolj romarskih nacij na svetu. Slovenske goste sem srečal bogu za hrbtom, med riževimi polji v kraju Banaue, na filipinskem otoku Luzon, kjer leži tudi prestolnica Manila, na ladjici v Halong bayu v Vietnamu, srečal sem jih sredi Omana. Sredi Barcelone smo s kolegi v študentskih letih ko mentirali, da se imajo Španke za lepše, kot so v resnici, in glasno pohvalili, da je ta Španka pred nami na ulici izjemoma lepa, nakar se dekle obrne in reče: "Pa še jaz sem iz Maribora." Tako da moraš res paziti, kje govoriš slovensko. Pa še nekaj je značilno: slovenski gost tudi v all inclusive klubu hodi na izlete, če ima to omogočeno, medtem ko se bodo na primer Nemci 14 dni obračali na plaži in trikrat na dan jedli. Skratka, zelo rad imam slovenske goste.

Imate velikokrat možnost tujce popeljati po Sloveniji? Kaj jim najraje predstavite?

Galileo 3000 ima tudi vzporedno blagovno znamko Go Slovenia And Around, s katero tujce občasno vodimo po Sloveniji in okoliških državah, Italiji, Avstriji, Madžarski, Hrvaški, tudi v Bosno. Kam jih peljemo, je zelo odvisno od skupine. Nekoč sem ameriškemu paru pripravil poročno potovanje po Sloveniji s celotno družbo in poudarek sem dal ekoturizmu, naravi. Slovenija mora stati za tem, kar ima, torej da je zelena, čista, varna destinacija, z največ Michelinovimi zvezdicami na število prebivalcev. Imamo fantastično geografsko pozicijo, ki se v kulinariki odraža z vplivi avstroogrske, madžarske, italijanske in balkanske kuhinje, v katero se vpleta Orient, obenem pa imamo še nekaj avtohtone slovenske kuhinje. V tej mini državici imamo vrhunska vina. Tujec, ki pride z nekim določenim pričakovanjem v Slovenijo, bo seveda želel videti Bled, Piran, Ljubljano kot prestolnico in Postojnsko jamo, to pa še zdaleč ni vsa Slovenija. Incoming programe oblikujem tako, da bi gostje Slovenijo spoznavali ob bivanju v Mariboru, v bližini vinskih gričev, odličnih restavracij, Pohorja, Kozjaka, Koroške. Ponudim jim spuščanje s kanujem in kolesarjenje v podzemnih rovih, Goričko in slovenski Jeruzalem.

Na Bledu morajo potem vsekakor obiskati vsaj še Vintgar in slap Savica oziroma ves predel Bohinja, najlepše mestece na naši Obali pa je zame Piran. Med potjo na Bled se lahko ustaviš v srednjeveškem jedru Škofje Loke, zapelješ gosta do Planice, ki je svetovno znana, pa v Goriška brda, ki so vse bolj popularna. V okolici Vipave je vrsta obnovljenih gradov, ki jih niti Slovenci ne poznajo dobro. Tujce bi vsekakor peljal tudi v Belo krajino. Sicer žal nima hotelskih kapacitet, ima pa čudovito neokrnjeno naravo, kar sodi v koncept zelene Slovenije.

Obiskali ste že skoraj 120 držav. Se je pri tolikšnem številu sploh mogoče odločiti, kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Najmočnejši spomini so vedno povezani z močnimi čustvi, ki si jih doživel na določeni destinaciji, čeprav ni nujno, da te je sama destinacija tako pritegnila. Ko pristajam na kakem grškem otoku, sem še vedno ganjen. V Grčiji mi je všeč vse: glasba, hrana, ljudje. Nekoč sem dobil celo ponudbo za delo v Atenah, a sem ravno registriral svojo agencijo. V Evropi me navdušuje še Andaluzija, celotno Azijo nosim v srcu, še posebno pa Mjanmar. Tako prijazni ljudje, še neizkrivljena lepota dežele. Spomnim se trenutka, ko smo na jezeru Inle na skoraj 900 metrih nadmorske višine z ogromno skupino z ozkimi čolni pristajali ob velikem lesenem hotelskem pomolu, ki sega v jezero. Na pomolu je stal direktor hotela, ki me je osebno poznal, ob njem glavni kuhar in v ozadju so glasbeniki v divje zelenih kostumih, oblečeni kot rajske ptice, igrali na bobne. V tistem trenutku so sončni žarki predrli deževne oblake in posijali na mojo skupino. Naenkrat sem ugotovil, da ima večina predvsem ženskih potnic cmok v grlu in solzne oči. Vprašal sem jih, ali je kaj narobe, pa mi je ena od potnic odgovorila: "Jočemo od lepote." V času, ko so bile letalske družbe malo bolj dobrotljive pri kargu, smo v Galileu 3000 izvedli veliko akcij z velikimi Večerovimi skupinami. Takrat so naši agencijski prostori postali skladišče, saj smo zbrali veliko oblek, igrač, šolskih potrebščin in drugega. Z njimi smo opremili nekaj šol na Šrilanki, v Tanzaniji, Mjanmaru, na Kubi ... Z več skupinami zapored sem bil v narodnem parku Ngorongoro v Tanzaniji, ki leži v kraterju ugaslega ognjenika. Vedno smo nekaj dali v vasi in potem tudi otrokom v šoli. Takrat sem zelo hitro ugotovil, da je treba vse zadeve dati direktno otrokom, ne ravnatelju, ker ne vem, kje bodo končale. Masajski otroci so bili v šoli vsi v modrih hlačah in zelenih puloverjih, z rahlim vonjem po dimu, ker živijo v kolibah brez oken in vrat, z odprtim ognjiščem. Ko smo se odpeljali, so otroci tekli za našim džipom z zvezki in svinčniki v rokah, se zahvaljevali in me božali po roki. Enako je bilo v Burmi, kjer se mi je vaški poglavar razjokal, z njim pa vsa skupina 80 ljudi. Vse to sem naredil s pomočjo dobrih ljudi, ki so potovali z našo agencijo.

Je po vseh teh potovanjih in doživetjih še ostalo kaj na vašem seznamu želja?

Na Novi Zelandiji še nisem bil, pa bi jo želel bolj temeljito raziskati. Želel bi si na tečaj argentinskega tanga v Buenos Airesu in da bi ob večerih v takem malo zadimljenem prostoru zaplesal na Piazzollo. Še enkrat bi rad šel v puščavo Atacama, da bi v družbi boljše polovice zjutraj opazoval gejzirje. Vedno sem si želel obiskati skorajda 1000 metrov visok Angelov slap v Venezueli, pa sem tako dolgo odlašal, da Venezuela ni več varna in primerna za obisk. Želel bi enkrat doživeti karneval v Riu, se v Indiji peljati z luksuznim Royal Orient Expressom in obiskati Tibet. Moje želje pa so lahko tudi čisto skromne. Na stara leta bi rad živel na kakem grškem otoku z dvema kozama, blizu dobre restavracije in plaže. Ampak Grčija postaja vse bolj turistična, to je edina pomanjkljivost.