Bojan Tomažič
"No mariachi in this town, cesta ne vrača koraka, kot zadržano ječanje pozavn je v trepetanju zraka," Erika Vouk poje v pesmi No mariachi. Žlahtni zven in valujoči ritem, besede, ki odstirajo, so vabile k uglasbitvi, in to se je zgodilo. Peter Andrej jih je s svojimi glasbenimi prijatelji uglasbljal že več let, najnovejše so izšle na plošči Zatopato. V petek zvečer jih je v živo predstavil v dvorani starega lutkovnega gledališča nad knjižnico.
Presunljivim pesmim so dali glas Peter Andrej z vokalom in kitaro, Dejan Berden s klaviaturami, kontrabasist Gašper Žerjal in kitarist Matjaž Dajčar. Na predstavitvi so predvajali posnete občutene recitacije avtorice. "Zblaznelo me bo, k soncu se hoče povzpeti telo. Hočem leteti na krilih magije. Žile utripajo od energije. Zblaznelo me bo. Nočem končati v zatokih tesnobe. Hočem spočeti otroke svetlobe," govori pesnica z Jenkovo, Veronikino in Glazerjevo nagrado. Jezik presunljivih, močnih besed ob zvokih inštrumentov pove še več. "Ljubim in vrem, dokler moj čas ne mine," ob poslušanju verjameš pesnici, ki je "hodila po črni prsti, od daleč je zamolkel glas zvona odšteval votel čas, počasi, trinajstkrat po vrsti". Na plošči so pesmi No mariachi, Valovanje, Bela, Rubin, Rumeni ruj, Lasa pur dir, Biti v rodu, Zatopato in Ikarus. Z razlogom napisano in uglasbeno. "Zatopato. Za dvanajst senčnih duš in njo."
