Ko toti Štajerc v Dravo pade

Boris Rošker, akademsko izobražen glasbenik, skladatelj, nekdanji glasbeni producent na Radiu Maribor in muzikant, je praznoval sedemdeseti rojstni dan. "Štirideset nas je bilo na praznovanju, presenetili so me tudi nekateri glasbeniki, ki so mi prišli zapet. Najbolj vesel sem bil, da sem lahko praznoval v družbi s svojo družino, prijatelji in seveda s svojo 93-letno mamo. Rekla je, da se je lepo imela, in ni se ji mudilo domov," se nasmeji. Potem pojasni še tisto o glasbeniku in muzikantu: "Biti glasbenik ni dovolj, treba je biti tudi muzikant, kar pomeni imeti rad glasbo, uživati v igranju."
Osemleten je dobil harmoniko, takrat je začel živeti glasbo in še zdaj je tako. "Včeraj in danes sem delal skladbo za Vražje muzikante," pove. "Glasba človeka ohranja zdravega, glasba zdravi in ozdravi," pravi glasbenik, ki je bil dejaven v skupinah Rdeči dečki, mariborski Big band, Slavija 5, ansambel Habakuk in Štajerskih 7 ter pisal glasbo za različne slovenske festivale in izvajalce. Alfi Nipič, Nuša Derenda, Ivo Mojzer, Rudi Šantl, Čarli Arhar, Ansambel Tonija Sotoška, Štajerskih 7, Frajkinclarji, Ansambel Jožeta Ekarta, Šibovniki, Prerod, Strici, Štajerski vrelec, Monika in Alenka Heričko ter drugi so peli in še pojejo njegove pesmi, sodeloval je z Vinkom Šimkom. Napisal je več kot petsto skladb in drugih glasbenih del. Že petnajstleten je igral v zasedbi v mariborski restavraciji.

Harmonika, pozavna, klavir

Z novo harmoniko ste z osmimi leti začeli vaditi in tudi igrati.
Starši so mi kupili prvo harmoniko, kar ni bilo lahko, ampak so mi to omogočili. Ta harmonika mi je dala poklic za celo življenje. Začel sem jo igrati pri Ervinu Hartmanu starejšem v KUD Pošta, potem sem igral pozavno. Nadaljeval sem v nižji glasbeni šoli, v srednji in na akademiji, dodatno sem se učil še klavirja."

Je človek, ki naredi pasjo utico, arhitekt?

Kako je nastal Ko toti Štajerc v Dravo pade?
Z Vinkom Šimkom, z njim sem ogromno sodeloval. Njega sem kot glasbenik spremljal na nastopih, on je svoja besedila običajno pisal na stare šlagerje, kot Marina in podobne, jaz sem mu predlagal, da bi naredila svoje melodije. Tako sta nastali dve kaseti, ki sta imeli slovenski rekord v prodaji. Jaz sem tudi napisal glasbo za tisto znano njegovo Dudek sem jaz, dudek si ti, dudeki smo mi vsi, naredil sem avizo za njegovo glasbeno prireditev Marjanca.
Besedilo je pri glasbi pomembno in melodija seveda tudi.
Res je in v glasbi so določena pravila, ki jih je treba poznati. Danes sicer pogosto rečejo, da je skladatelj in glasbenik lahko kdorkoli. Tako je, kot da bi jaz rekel, da sem arhitekt, ko sem naredil pasjo hišico. Ko so v glasbi dobre stvari podcenjene, so tudi na drugih področjih.
So glasbeni uredniki, ki slabo glasbo spustijo skozi, gluhi na eno uho? Ali so druge relacije krive, da forsirajo banalnost?
To so neke druge relacije, dogovori in še marsikaj, veliko stvari je v igri. Ne bi o tem.
Kako pa to, da ste se kot akademsko izobražen glasbenik odločili za narodno-zabavno glasbo? Gresta skupaj šola in takšna harmonika?
Vse gre skupaj, če imaš glasbo rad, če uživaš in obvladaš zadeve. Pri meni nobena glasba nikoli ni bila podcenjena. Narodno-zabavno kvalitetno glasbo prav tako cenim kot zabavno ali katero koli drugo, rad poslušam tudi bigbandovsko, jazz, z vsem tem sem se in se še vedno po malem ukvarjam. Te zvrsti so mi bile vse zanimive in vse sem z užitkom igral.
Tako ste ravnali tudi kot glasbeni producent na radiu?
Glasbeni producent na radiu sem bil 33 let in užival sem v tem delu. To, da sem delal še mnogo drugih stvari poleg, je pač podaljšalo moj delovni dan. Nisem sicer hodil na dolge turneje z ansambli, sem pa tako imel čas za ustvarjanje za lutkovno gledališče, za razne gledališke skupine, tudi za SNG Maribor sem naredil nekaj scenske glasbe. Dobil sem Linhartovo priznanje za delo v lutkovnih gledališčih, pečat mesta Maribor. Če bi se podal v profesionalne vode igranja v ansamblu, ne bi mogel nič drugega delati, vse bi šlo mimo, tako da je bila moja odločitev prava. Pisal sem za ansamble, pevce, bil mentor ansamblom, ves čas v pogonu. Na radiu sem bil producent za narodno-zabavno glasbo, za Big Band, za zabavnjake, torej za zvrsti glasbe, s katerimi sem se ukvarjal, tudi za klasiko. Klasične glasbe kot izvajalec v opernem ali simfoničnem orkestru nisem nikoli izvajal.
Koga se spominjate? Komu ste recimo bili producent?
Štirje kovači so bili pri meni. Zdaj so legende. Vsakodnevno je prišel kakšen ansambel.
Kakšno glasbo imate radi?
Muzika mora narediti vzdušje, da postaneš nanjo pozoren. Določene glasbe in pesmi so take, da gredo samo mimo, in to je narobe. Potrebujemo seveda tudi tišino, v vsaki trgovini in v vsakem lokalu res ni treba na silo poslušati tistega, česar sicer ne bi. Glasba ne sme biti nadležna.

Narodnjaki so v vzponu

Narodno-zabavna glasba je v vzponu.
Postala je popularna, kar je prav, ker so jo prej preveč zapostavljali. Podcenjena je bila s strani medijev, na radiu je ni smelo biti preveč, razen v oddaji Želeli ste, poslušajte. Prav Želeli ste, poslušajte pa so ljudje najbolj poslušali. Zdaj je narodno-zabavna glasba drugačna, kot je bila prej, in s tem tudi bolj zanimiva. V njej dela veliko glasbenikov, ne samo muzikantov, in je na višjem nivoju, kot je bila nekoč. Nekoč smo imeli samo nekaj izjem, ki so bile odlične, vse drugo je bilo precej amatersko. Zdaj to izvajajo profesionalci, so tudi muzikanti po duši, uživajo in obvladajo instrumente.
So bili Avseniki in Slaki vzori glasbenikom vaše generacije?
To sta bila vzorca, ki sta res dolgo časa delovala in delujeta še danes, ampak na zelo drugačen način. Če primerjamo Slaka in Modrijane, je podobna samo zasedba, instrumenti in štirje vokali, ampak je vse narejeno drugače, tako, da je tudi mladim bližje. Tempo je hitrejši, teksti so precej drugačni, ne opisujejo samo lepe pokrajine, mater in očeta, ampak so druge teme.
Kakšno vlogo ima v tej široki ponudbi Radio Maribor?
Še vedno je radio, ki ima svojo težo, ima svojo produkcijo, javne oddaje, prenose koncertov, česar drugi radii ne zmorejo. Radio Maribor je bolj profesionalen od drugih, več ponudi. Najlažje je vrteti glasbo, vmes povedati kakšno smešnico in kakšna je temperatura zraka.
Sedemdeset let je hitro minilo?
Zelo hitro. Čeprav je bilo veliko lepega. In tudi hudega. Pri dvajsetih letih sem imel težko prometno nesrečo. Zaspal sem za volanom avtomobila, našli so me ležati na cesti. Takrat sem se drugič rodil. Ukvarjanje z glasbo ni samo igranje na odru, so tudi potovanja in vaje in snemanja in dogovarjanje z ljudmi. Glasba lahko človeku v vsakem trenutku pomaga. Ga teši, spodbuja, mu daje voljo. Vsem ljudem, ne samo glasbenikom in muzikantom. Hvaležen sem jim.