Zakaj neki je slovenski predsednik Borut Pahor v Sarajevu tričlansko predsedstvo vprašal, kar je vprašal? Sedaj vsi zanikajo, da bi Slovenija vodila (po čigavem nareku?) kolo, ki naj na Zahodnem Balkanu zariše nove meje po etničnih kriterijih in omogoči veliko Srbije, veliko Albanije in veliko Hrvaške. Bošnjakom - muslimanom po veri, kajneda - pa bi milostno dopustila pomorski koridor do odprtih voda. Ki jih, mimogrede, z razglasitvijo izključne hrvaške in italijanske gospodarske cone v Jadranu niti ni več. Zato se je morala slovenska veleposlanica Zorica Bukinac v zagovoru v Sarajevu zaklinjati, da Slovenija pa že ni spremenila politike do BiH, saj podpira njeno pridružitev EU še naprej. Tako je Pahor pisal pismo, da "ostaja zagovornik BiH in njene ozemeljske celovitosti ter evropske perspektive".
Da bi v Sloveniji nekateri doumeli, kako odurno je njegovo vprašanje, obrnimo perspektivo, kot je opozoril naš sarajevski sogovornik Nerzuk Ćurak. Si kdo v Sloveniji predstavlja, da bi kateri od članov predsedstva BiH na obisku v Ljubljani vprašal, če dopušča mirni odhod Prekmurja iz Slovenije? Z možnostjo priključitve Madžarski, recimo. Čemu si je Pahor privoščil takšno predrznost, ki menda ni v njegovi naravi? Ker naj bi obstajal non-paper s kabineta premiera Janeza Janše o tem, da bo razpad Jugoslavije dokončan samo s korekcijo meja na Zahodnem Balkanu po etničnih kriterijih, začenši verjetno v BiH. Izvirni greh je sicer govoričenje tedanjega kosovskega predsednika Hashima Tacija in srbskega kolega Aleksandra Vučića o zamenjavi ozemelj. Takrat, pred dobrimi tremi leti, je to hitro odmrlo. A današnji položaj v Evropi je očitno že toliko nazadoval, da je princip obujen od mrtvih. Ker so se v Evropi znova okrepile nacionalistične, celo šovinistične težnje. Predstavljajo se skozi iliberalno demokracijo, kjer o vsem, tudi o manjšinah, odloča večina. Največkrat tako, da jih zanika. Predstavljajo se skozi okrepljeni suverenizem, češ, nam iz Bruslja že ne bo nihče solil pameti. Predstavljajo se kot branik tradicionalnih vrednot, kamor kakopak štejejo krščanstvo. In te težnje so v tej slovenski vladi dobile hvaležno podporo. Pa če Janšev non-paper - katerega definicija sama po sebi je, da ga ni - obstaja ali pa ne obstaja. Pa če ga je predsednik evropskega sveta Charles Michel dobil v roke ali ne.
Slovensko zunanje ministrstvo medtem prostodušno prizna, da je jeseni podprlo neki drug, hrvaški non-paper, ki zahteva reformo volilnega sistema v BiH. Da civilni predstavniki, kot je prav Željko Komišić, ki je prvi odkrito spregovoril o Pahorjevi provokaciji, ne bi več mogli biti izvoljeni v predsedstvo BiH, saj da niso predstavniki naroda.
Torej, tudi če Janševega non-paperja ni, je politika Slovenije do BiH in Zahodnega Balkana balkanizacija - ki smo ji priče tudi v naši notranji politiki - namesto evropeizacije. Zato bo slovensko predsedstvo EU letos težko vrhunsko izpeljalo neformalni vrh EU-Zahodni Balkan. Če na agendi sploh ostane.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
