Polnjenje elektromobilov - zagata številka ena?

Pogosto rečemo, da se človek vsega navadi. A čisto vsega menda res ne, sploh če obstaja nadomestna možnost. V našem primeru gre za sitnosti, ki jih povzroča polnjenje elektromobilov na javnih polnilnicah. Pet tisoč let po prvem poznanem denarju v Mezopotamiji, dve tisočletji po vrhuncu zadnje antične civilizacije, antičnega Rima, kjer so poznali (skoraj) vse razen (današnje) tehnike v razširjenem pomenu besede, 600 let po ustanovitvi morda prve moderne banke v Genovi in 70 let po pojavu prve kreditne kartice (Diners) človek leta 2022 električne energije na javnih polnilnicah ne more plačati ne s kreditno kartico ne z gotovino. Glede na ponudnika so izgovori za takšno stanje nekoliko različni, a vselej prozorni. Da se ne da, danes preprosto ne bi smel biti izgovor.

Električno energijo za avtomobile danes plačujemo na dva načina, s posebnimi karticami ali preko aplikacije za pametne telefone. Vsak ponudnik ima svojo kartico (ali aplikacijo ali oboje), obstajajo pa številni ponudniki, ki pod eno streho združujejo različne osnovne ponudnike, a seveda ne vseh. Med takšnimi so tudi številne avtomobilske znamke s svojimi karticami in/ali aplikacijami.

Zaradi številnih vrednosti v tej enačbi je vse skupaj zelo težko imeti pod nadzorom; saj bi morda še nekako šlo, če te vrednosti ne bi bile spremenljivke na skoraj dnevni bazi. Širi se število polnilnic, osnovnih ponudnikov in tistih ponudnikov, ki združujejo različne osnovne ponudnike.

Nekoč smo se za daljšo pot pripravljali sendviče in sokove, a se je ta tradicija z zadosti bogato ponudbo na bencinskih črpalkah razblinila. Nekoč smo na daljšo pot s seboj nosili kak kos orodja, a se je tudi to z zanesljivostjo avtomobilov in posledično z vse manj tveganja na okvare končalo. Nekoč smo na dolgo nočno pot na konec Dalmacije dobro vedeli, da je celo noč odprta bencinska črpalka v Senju, poleg nje pa tudi slaščičarna. Danes so izzivi novi in večji, bolj zapleteni.

Izkušnje so seveda različne. Nekateri pri načrtovanju poti z elektromobilom (očitno) uživajo. Kaže, da jih to na neki način osrečuje. Kolega novinar je nedavno opravil 1500 kilometrov dolgo pot v Nemčijo in nazaj z elektromobilom in izkušnje veselo delil na družbenih omrežjih. Sreča je bila ta, da je bil avtomobil priznane nemške znamke in z ustrezno kartico, s katero ni bilo zadržkov pri polnjenjih. Ali pa ni povedal vsega.

Drugi kolega je moral nedavno za pot v München in nazaj na pametni telefon naložiti kup aplikacij in se oborožiti še z nekaj karticami, da je kolikor toliko pomirjen krenil na to pot z elektromobilom. Ni si težko predstavljati, koliko je bilo pri tem razmišljanja, katere kartice bi bile prave in kje ob njegovi poti so polnilnice. Številnim pa takšna razmišljanja in načrtovanja ne pomenijo izziva. Še več: odvrača jih misel na pot, zvečine pa tudi misel o nakupu elektromobila. Ne živimo vsi v zasebnih hišah, kjer si lahko postavimo domačo polnilnico, številni tudi ne živimo v dolgočasnem dnevnem ritmu vožnje na delo in domov.

Marsikdo se rad brez načrta zapelje po naši deželi in pri tem improvizira. Nedelja je kar pravi čas za tako početje. Toda z elektromobilom je to lahko nadvse stresno: če se denimo v nedeljo slučajno znajdete s prazno baterijo nekje na Krasu, je velika verjetnost, da boste tam prenočili ali pa poklicali vleko.

Ta nekoliko dolgi uvod pripelje do spoznanja, čemu je morda tesla (tudi) pri nas najbolje prodajan elektromobil. Znamka Tesla je na vsakih 80 do 100 kilometrov vzpostavila mrežo hitrih polnilnic moči od 130 do 250 kilovatov, kar je nadpovprečno glede na tekmece. Pogonska baterija tesle se od 20 do 80 odstotkov napolni v 20 do 35 minutah, odvisno od modela in letnika proizvodnje. Avtomobil te k polnilnici usmeri sam, pri tem pokaže zasedenost polnilnice in cena polnjenja (42 centov za kilovatno uro) je znana vnaprej. Avtomobil in polnilnica se sporazumeta o pretoku energije, račun za energijo prihaja enkrat mesečno. Lastnik oziroma voznik ne potrebuje nobene kartice in nobene aplikacije, tudi telefonski klici (ali je polnilnica odprta oziroma delujoča ali je zasedena …) niso potrebni. Ko se baterija napolni, se na pametnem telefonu pojavi obvestilo, da sprostiš polnilnico. In Tesline polnilnice, ki jih je na enem mestu vedno več kot drugih, segajo od Nordkappa do Maroka in nazaj do Sicilije, pa spet na sever do Litve in na jug do Turčije, zahodni del Evrope seveda ni vprašljiv; mreža torej zadovolji tudi bolj potujoče voznike. Na kratko: preprosto in nestresno za uporabnika.

Pri tem se zdi ukrepanje EU kot ponesrečena igra v vrtcu. Zapravljenega je bilo ogromno denarja za sistem, ki je veliko več kot zgolj neprijazen: vsak okraj ima svojo kartico oziroma aplikacijo ali več njih, redko lahko vidiš, ali polnilnica deluje ali ne in ali je zasedena ali ne, nekoliko dlje od doma tudi ne veš, kakšna je cena polnjenja.

In pri tem pričakujejo, da bomo drli v avtomobilske salone po (drage) elektromobile …