Raziskovanje narave v Gorskem kotarju: Winnetouja je še zaslediti, medvedov ni (bilo) doma

V družini ali v skupini, s katero načrtujemo skupen oddih, se lahko znajdemo v dilemi, ali izbrati morje ali hribovska območja. V Gorskem kotarju lahko združujemo oboje, pravi Petar Hrg, direktor Turistične skupnosti Gorski kotar: "Do Reke je samo pol ure vožnje in tam smo takoj v povsem drugačni klimi, geografskih razmerah." To združujejo, povezujejo tudi marsikateri športniki, zlasti ekipe nordijcev, ki prihajajo k njim na priprave. Območje Gorskega kotarja je pravzaprav nadaljevanje slovenskega juga, torej zelo gozdnato. Pohodniške poti po gozdovih, izvire, soteske, vrhove, s katerih se ponujajo tudi pogledi na morje ... Ob ponovni namestitvi risa na to območje (sodelujejo v istem projektu kakor Slovenija, to je Life Lynx) se ponašajo tudi s tem, da so tukaj spet prisotne tri velike zveri Evrope, poleg risa še medved in volk. In to turistični predstavniki, ponudniki raznih vsebin tudi radi razložijo na več mestih.

Za skupino slovenskih novinarjev, ki so nas v te konce pri Hrvaški turistični skupnosti povabili v začetku septembra, so izbrali predstavitveni program, ki se je začel v kraju Fužine. Ta je dobrih petnajst minut oddaljen od malo večjega kraja Delnice in še približno enkrat toliko do obmejnega kraja Brod na Kupi, kar so dobro poznani kraji tistim, ki so pred izgradnjo avtoceste tukaj ubirali pot do Reke oziroma kvarnerskih otokov. Dobro dostopni so sedaj ti kraji iz Slovenije tudi preko Ilirske Bistrice, nakar se "dvignemo" v hribovski del. Da se torej turisti ne bi samo vozili skozi oziroma bi skrenili z avtoceste, se jih trudijo pritegniti z raznimi vsebinami. Na pobudo ministrstva za turizem se je pred dvema letoma in pol devet lokalnih turističnih organizacij tudi povezalo v enotno, s centralno pisarno v Delnicah. Tako lahko delajo močnejše kampanje, se bolj organizirano lotevajo promocije, je pojasnil Peter Hrg. Po obdobju epidemije covida-19, ko so prevladovali domači gostje, se sedaj število tujih počasi viša, še zmeraj je polovica domačih gostov, v drugi polovici prevladujejo Nemci, Francozi, Italijani in Slovenci.

Kaj, ko je jezero prazno?

V Fužinah so kar tri privlačna, sicer umetna jezera - Bajer, Lepenica in Lokvarsko - nastala ob izgradnjah jezov sistema hidroelektrarn. Ob njih se da torej preživljati bolj ali manj aktiven dopust, odvisno od interesov. Slovenci pri naših sosedih slovimo kot aktivni dopustniki, zato se bomo tudi v Gorskem kotarju počutili domače. V vseh jezerih se je mogoče kopati, čolnariti, loviti ribe. Po jezeru Bajer vozi tudi turistična ladjica, okoli njega vodi nezahtevna pešpot. "Doletela vas je posebna čast. Samo vsakih 20 let se namreč zgodi, da vidiš izpraznjeno Lokvarsko jezero," je povedala Jelena Holenko Pirc, ta dan naša vodnica, ko smo se najprej ustavili ob cesti pri razgledni točki s pogledom na jezero. Živahna in gostobesedna domačinka zna resnično navdušiti obiskovalce. Da se je treba s ponudbo vseskozi prilagajati, je ponazorila na primeru praznega jezera. "Ko je bilo prazno, smo pripravili sprehode po dnu jezera. Kadar ni vode, se namreč še vidijo ruševine nekdanjih hiš in most v vasici, ki je bila po izgradnji jezu poplavljena." Ob našem obisku teh ostankov nismo več videli, ker so vanj že začeli spuščati vodo, je pa bilo še opazno, na kakšnem območju se sicer razteza, videti je bilo še sledi nekdanje ceste. Spomladi ga je Hrvaško elektro gospodarstvo izpraznilo, da so očistili mulj in bregove.

V Gorskem kotarju se želijo na sploh predstaviti kot destinacija za aktivne počitnice v pristni naravi. Po besedah Petra Hrge bodo sicer potrebne še investicije, tako v športno infrastrukturo kakor tudi v nastanitve, ki bodo skladne z današnjimi standardi in potrebami gostov. Sedaj prevladujejo manjše nastanitve, ponudniki sob in apartmajev, medtem ko bi bil potreben še kak hotel. V Fužinah je sicer družinski hotel Bitoraj lepo vzdrževan in sledi tudi trendom z domačo, lokalno kulinarično ponudbo. Že ob vhodu pri recepciji tako pozdravita nagačena lisica in medved. Slednji je nato naveden med jedmi na jedilnem listu. Tudi žabji kraki so v ponudbi, menda uvoženi, ker so žabe tukaj zaščitene. Tako nam je povedal Vid Arbanas, ki s soprogo Miro že vrsto let v svoji Hiši narave Kolo (Kuča prirode Kotač) v Lokvah sprejema goste in ponuja domače žgane pijače, vse iz zelišč in trav, nabranih v bližnji okolici. Četudi smo prišli nenapovedani, vodnica Jelena se je namreč šele med potjo odločila, da to umesti v program, nas je sprejel nasmejan in odprtih rok.

Obojim se je sicer mudilo, a smo bili kljub temu deležni osnov "kulture obedovanja". To je, katere pijače so primerne za aperitiv in katere za digestiv. "Natakarji, žal, o tem nimajo dovolj znanja. Da vam ponudijo liker kot aperitiv, je največji greh. To je, kakor da bi otroku dali pred jedjo čokolado. Najprej morate spiti nekaj grenkega, nevtralnega okusa, da umirite želodec," je povedal poznavalsko, nato pa ponudil tri svoje najbolj reprezentativne pijače. San Hubert, ene vrste gorski jegermaister, Papro- žganje, na katero stavijo predvsem ženske, čeprav ima okus po ustni vodici, ter Sviterro, v kateri je 20 vrst primorsko-goranskih trav. "Zaprite oči in najprej povonjajte, v nosu, z vonjem se namreč oblikuje 80 odstotkov okusa," je še poučil, kako se žganje pravilno pije. Nikakor ne "na eks", ampak v več požirkih, da sploh okusimo, kaj pijemo. Njihove pijače je sicer mogoče dobiti samo v tej domači prodajalnici, kjer imajo tudi manjšo proizvodnjo, ter lokalnih restavracijah, vinotekah. "Vse, kar delamo, delamo z ljubeznijo in kolikor narava dovoli. Ne želimo delati kompromisov na račun kakovosti," pravi Arbanas.

Mala Postojnska jama

Narava je tam izoblikovala tudi več jam. Ob cesti iz Fužin proti Lokvarskemu jezeru je jama Izvir (Vrelo). Tukaj smo imeli celo vodenje v slovenskem jeziku, kar je gotovo dobrodošlo. Jama je sicer majhna, dolga 380 metrov, za obiskovalce je urejen samo del v dolžini 180 metrov. Pot je skorajda povsem ravna, zlagoma se spustimo samo nekaj metrov, v njej ni stopnic, zato je primerna za vse, torej tudi za starejše pa za ljudi na invalidskih vozičkih ali za otroške vozičke. Za vse ljubitelje Winnetouja bo zanimiv podatek, da so v jami leta 2015 posneli nekaj prizorov za novejšo različico filma ter tam pustili instalacijo, nekakšen totem. Nekaj kilometrov stran stoji tudi še kavbojska vas Roswell, ki so jo prav tako takrat postavili za kulise, sedaj tam ponujajo različne vsebine.

Naravno in kulturno dediščino pa povezujejo v utrdbi Kaštel Zrinskih v Brodu na Kolpi. Čez tri nadstropja štirikotne stavbe, tik ob nekdanjem mejnem prehodu, kjer je sicer še vklopljen semafor, zapornic pa seveda ni več, se vije stalna razstava Divjina s pogledom na morje, na kateri s prepariranimi živalmi prikazujejo živalski in rastlinski svet. Na morje se s tega manjšega dvorca-utrdbe, ki je bil obnovljen v okviru evropskega projekta Po poteh Frankopanov (Putevima Frankopana), v resnici ne vidi. Sodijo pa pod okrilje Prirodoslovnega muzeja na Reki.

Če se torej Gorski kotar z leti počasi spreminja iz območja, kjer je prevladovala lesna industrija, v nekoliko bolj turistično območje, Romeo Mance povezuje oboje. Še zmeraj zaposlen v podjetju, v katerem izdelujejo pohištvo iz lesa, se v prostem času ukvarja s fotografijo. Glede na to, da je v gozdovih njegovega domačega kraja Ravna Gora veliko medvedov, ki jih fotografira iz hiške v bližini družinskega vikenda, je prišel na idejo, da bi opazovanje medvedov, s tujko bearwatching, tudi on ponudil zainteresiranim. "Dve leti je trajalo, da sem dobil dokumente. Najhuje je, ko ti nihče ne zna povedati, kaj potrebuješ," je nekoliko potarnal čez toge urade. Cenika in celotne ponudbe še nima izdelane, je pa že nared infrastruktura. Imel je že nekaj poskusnih obiskov za prijatelje, znance. Tudi nam se je torej ponudila možnost. Toda ta dan nismo imeli sreče.

Zakaj bi medved napadel mene?

Romeo nas je z vedrom, polnim suhega kruha, in z nekaj mesa v vrečki peljal do manjše jase v gozdu, nedaleč od omenjenega vikenda. Tam je manjša hiška, iz katere največkrat fotografira medvede, in večja, namenjena opazovanju medvedov za manjše skupine. Prostora je za štiri osebe ob oknu. Že ob prihodu je pogledal na fotoaparat, nameščen na drevesu, ki se sproži, ko žival prekine signal, in takoj videl, da so bili medvedi tam le kakšne dobre pol ure prej. Kljub temu smo se optimistično stisnili v omenjeno barako in v tišini čakali. Najpogosteje pridejo medvedi ob mraku, približno okoli 18.30, ko ima Romeo tudi nastavljeno, da se iz posebnega soda usuje koruza. "Če slučajno kdaj ne morem priti sem. Medvedi so navajeni, da dobijo hrano. Jedo pa vse," je razložil. Tokrat so pač pohiteli, divja narava je nepredvidljiva. Med čakanjem smo tako lahko medvede pogledali na njegovih fotografijah in videih, tudi koledarju. Sedaj tja prihaja medvedka s tremi mladimi, ki jih bo kmalu poslala na samostojno pot, je še povedal. Se kaj boji medvedov? "Držim se načela, če tu še nikomur niso ničesar naredili, zakaj bi meni. So pa različni. Nekateri se niti ne umaknejo, čeprav vidijo, da sem tu. Drugi odidejo ob najmanjšem šumu."

"Saj vas bom še peljal, se bova dogovorila, pokličite me," je Romeo Mance tolažil razočarano novinarsko kolegico. Po slabi uri čakanja v majhnem prostoru in ob dejstvu, da so ta večer že bili tam, smo namreč sklenili, da ne čakamo več. Da vidimo medvede v njihovem naravnem okolju, pa tudi še kakšno zanimivost, se bo torej treba vrniti. Jelena nam je priporočala še kanjon Zeleni vir s prekrasnim slapom ter Vražji prehod (prolaz). Območje je sedaj zaprto, ker so jim poplave uničile mostove, a ne najdejo izvajalcev, ki bi to uredili tako, da ob naslednjih visokih vodah mostov spet ne odnese. Smo pa zato tokrat pri kraju Vrbovsko obiskali kanjon Kamačnik, ki ga je izoblikoval istoimenski potok, ki se izliva v reko Dobro. Od istoimenskega gostinskega obrata na sotočju, kjer ponujajo odlično hrano, pridete v eni uri do cilja, do izvira. A že sama pot, ki sicer ni zahtevna, je pa na njej nekaj stopnic, je čudovita. Voda, ki jo večkrat prečkamo na lesenih mostovih ali hodimo ob njej tudi na podestih, se lepo pretaka čez brzice. Spokojnost in čudoviti prizori pa hipnotizirajo.