Samostojnost otroka je odvisna od vzgoje in vaje

Ena večjih starševskih radosti in tudi frustracij je spremljanje otrokovega razvoja. Prvi nasmeh, prvo sedenje, prve korake in denimo prve besede težko čakamo in budno spremljamo. Pa tudi primerjamo, saj je pričakovani razvoj otroka v detajle razdelan približno do leta in pol, predvsem na področju motorike. Ko so osnove usvojene, pa starši nismo več tako dosledni opazovalci in kronisti napredka svojega potomstva. Kako je torej z razvojnimi mejniki na področju samostojnosti starejših predšolskih otrok? Kaj lahko od njih pričakujemo pri treh, štirih, petih, šestih letih?

Ključne so vzgoja in vzpodbude

"Razvojni mejniki niso trdni, vemo pa, da razvoj samostojnosti najprej pomeni skrb za svoje telo in svoje dejavnosti, v petem in šestem letu pa tudi že samostojnost pri novih izkušnjah in dogodkih, pri vključevanju v nove socialne mreže oziroma okolja. Je pa težko potegniti mejo, kaj naj bi otroci obvladali pri katerem letu, ker nekateri že pri treh letih skrbijo za svoje telo samostojno, drugi pa do takrat niso storili še ničesar. Samostojnost ni odvisna od starosti, ampak od vzgoje oziroma vzpodbud iz okolja," uvodoma pojasni razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek.

Otroci so sicer že v drugem letu starosti zmožni denimo sami obuti enostavne čevlje, bolj zapleteno obuvalo na zadrgo ali vezalke pa v starosti štirih let, čeprav slednje težko opredelimo, ker "več nihče ne veže čevljev. Kdor z vezanjem pentlje ni imel nikakršne izkušnje, tudi ob vstopu v šolo ne bo pokazal te samostojnosti," izpostavlja sogovornica in dodaja, da po tretjem letu otrok potrebuje veliko izkušenj, povezanih s koordinacijo, drobnimi gibi, saj ti omogočajo, da bo lahko poskrbel zase, se oblekel, pravilno obrnil perilo, znal zapeti zadrgo. "Vse to otroka posredno učimo že prej z raznimi drobnimi gibi, prek zlaganja kock ali pretikanja kroglic. Otrok, ki ima že prej te gibalne zmožnosti oziroma spretnosti, bo tudi skrb zase hitro usvojil. Če pa smo vse delali namesto njega in nima nikakršnih izkušenj, bo to zanj velik zalogaj," pojasnjuje sogovornica, ki pove, da se učenje samostojnosti pravzaprav začne že zelo zgodaj, denimo z navajanjem na sedenje pri mizi ali samostojno hranjenje z žlico. Medtem pa se v tretjem letu starosti začne hiter socialni razvoj otroka, ko zanj postane ključno, da zna nekatere stvari sporočiti tako odraslim osebam, ki niso samo starši, kot vrstnikom. "Otrok se lahko takrat že vključi v novo skupino, na primer na igrišču, pozdravi in razume, da mora nekaj ponuditi, da bo nekaj dobil," razlaga sogovornica.

Izkoristiti občutljivo obdobje

Velika prelomnica je obvladovanje kahlice in stranišča. Med drugim in tretjim letom je obdobje, ko je otrok že telesno zrel in se zaveda, da ga tišči lulat ali kakat, zato bi do konca tretjega leta otrok praviloma moral obvladati to področje in biti tudi ponoči suh. Če tega ni, je dobro, da se starši obrnejo na strokovnjaka, svetuje Ljubica Marjanovič Umek. V četrtem letu se lahko otrok po njenih besedah tudi začne učiti brisati zadnjo plat po veliki potrebi, a še pod nadzorom in s pomočjo odraslega. "Da ne bo potreboval pomoči, ne bo umazan in ne bo, ker tega ne obvlada, zadrževal blata, kar je zelo slabo, se mora učiti že prej, ne tik pred šolo," izpostavi zaslužna profesorica z ljubljanske filozofske fakultete.

Starši od svojih otrok želimo tudi, da pospravljajo, a tudi to ne bo prišlo samo od sebe z danes na jutri, pač pa le z vzgledom in vajo. Enostavna opravila lahko svojemu najmlajšemu naložimo že pri treh letih - da obleke, ki jih sleče, pospravi v koš za perilo, z mize odnese krožnik ali denimo pomaga brisati prah. "Vse to je otrokom veliko bolj zanimivo v tretjem letu kot kasneje, ko te stvari že obvladajo in morajo narediti. Občutljiva obdobja, ko otrokom vsaka dejavnost pomeni novo izkušnjo, je treba izkoristiti za to, da se jih nauči samostojnosti," priporoča strokovnjakinja.

Ena večjih prelomnic za družino je, ko lahko otrok ostane sam doma. V predšolskem obdobju za to še naj ne bi bili zreli, v šestem ali sedmem letu pa za krajši čas že, pravi Ljubica Marjanovič Umek: "Je pa treba otroku razložiti, da lahko pozvoni pri sosedu, če se mu zgodi kaj posebnega, da ima telefon in lahko pokliče, če ga je nenadoma strah. Najprej ga samega pustimo za pol ure, da gremo denimo v trgovino, v osmem, devetem letu pa je lahko otrok že dalj časa sam doma."

Pod črto naj bi bil otrok do vstopa v šolo že samostojen glede rutinskih opravil, oblačenja, skrbi zase v predvidljivem domačem okolju, tudi pri reševanju manjših konfliktov in glede tega, da ga nove okoliščine ne vznemirijo toliko, da popolnoma odpove, pojasnjuje razvojna psihologinja.

In ko je posredi trma?

In če je otrok kakšen mejnik zamudil? "Če nismo izkoristili najbolj občutljivega obdobja in otroka v tretjem letu vključili v dnevne aktivnosti, moramo to storiti takoj, ko opazimo, da nekaterih stvari ne opravi sam, da potrebuje fizično pomoč ali socialno oporo. Deloma morda uporabimo tudi kakšno negativno izkušnjo, ki jo je otrok imel, ker je izrazito nesamostojen, in nato dnevno gradimo njegovo samostojnost z zadostno mero potrpežljivosti. Tudi če je otrok starejši, potrebuje čas, da prevzame nase odgovornost za svoja ravnanja," pojasnjuje sogovornica. Otroci so lahko sicer zelo trmasti in se kljub našemu prigovarjanju močno upirajo, da bi pri kakšni stvari sami poskrbeli zase. Ljubica Marjanovič Umek svetuje že prej omenjeno potrpežljivost in mirnost, saj povzdigovanje glasu ne bo imelo učinka. "Če se otrok upira, je smiselno, da zadeve načrtujemo že kakšno uro prej - ali pa celo večer prej - in otroku ponudimo izbiro, če se ne želi sam obleči, recimo eno ali drugo obleko. Ko se odloči, popuščanja več ni in je treba narediti, kot je bilo dogovorjeno. Če imajo otroci občutek, da so lahko prispevali, običajno sodelujejo. Damo pa otroku vedno vedeti, da nismo preslišali, ko nečesa noče, in mu sporočiti, da razumemo, da misli drugače, ampak se moramo uskladiti, da bo lažje in bolje otroku - pa tudi nam," razloži profesorica. Poudari še, da je pri navajanju na samostojnost bistveno, da otroka bodrimo in se odzovemo s pohvalo, kadar mu kaj uspe. Važno je tudi, da otroku, ki se še uči, damo potreben čas. Staršem najpogosteje spodleti ravno na tej točki, saj zaradi konstantnega hitenja raje opravijo delo namesto otroka. Tudi ker menijo, da bodo naredili bolje. Kdaj pa otroka pri razvoju omejujemo tudi v pretirani skrbi za varnost ali v strahu pred tem, da bo kaj uničil, še pravi Ljubica Marjanovič Umek.