Vsak v osnovi ameriškemu trgu namenjeni avtomobil je tukaj pri nas posebnež. Posebnež za posebneže ali posebnež za tiste, ki vedo, kaj hočejo? Kakorkoli že, explorer je ime s 30-letno tradicijo in preko pet metrov dolgi terenski kombi, ki ga, vsaj zadnji dve generaciji, Američani uvrščajo med križance, pri nas pa je že kar konkreten športni terenec.

Njegove mere resda ne sodijo v naše povprečje, kdor pa zmore preko tega, bo težko nezadovoljen. V notranjosti je nekaj elementov, znanih iz evropskih fordov, a še zdaleč ne toliko, da bi ga šteli za povečani ford ecosport. Je že prav: gumbi (volanski obroč, vratne obloge), grafika merilnikov, potovalni računalnik in upravljanje menijev so zadosti blizu tukajšnjim fordom in s tem tudi našim navadam. Znajti se ni težko.

Prostor daje vtis prostorsko in opremsko razkošne dnevne sobe, a ne pretirano, kar ugaja. Pri običajni vožnji je znotraj prijetno tih; toliko, da lahko pride avdiosistem B&O lepo do izraza, a tudi da slišiš elektromotorčke za masažo in da se izgubi občutek za hitrost vožnje. Osrednji zaslon sledi ideji Volva: je ozek in visok, torej pokončen, kar je prikladno le, ko voznik spremlja navigacijske napotke z orientacijo karte v smeri vožnje. Je pa zato slika z zadnje kamere nesorazmerno majhna in dodano zožena zaradi prikaza slike iz ptičje perspektive.

Vožnja je brezkompromisna. Podvozje, vključno s krmiljenjem, je izrazito udobno, ne športno, ni za ovinke. Hibridni pogon ne vzbuja vprašanj, koliko ima kilovatov, ker je teh, še bolj pa njutonmetrov, vedno dovolj. Elegantna reč za nemške avtoceste, marsikatere oči v nizkih športnih napravah se na široko odpro. Tudi najbolj zahtevnemu skorajda ne bo treba posegati po ročnem pretikanju ali uporabi športnega programa vožnje.

Pri vsem tem preseneča, da se hibrid z zmogljivim elektromotorjem ne zmore naglo zganiti z mesta (oziroma vselej po pritisku na stopalko za plin z ničelne lege), ko/če je to potrebno, denimo pri vključevanju v gost promet. Ne glede, koliko voznik pohodi plin, se za trenutek ne zgodi nič. A je treba biti pazljiv: že naslednji hip se explorer dvigne in pritisne telesa v sedež. Navora na kolesih je včasih še pri kakih 90 kilometrih na uro v ovinku toliko, da mu tudi stabilizacijski ESC ne sledi, oglasi se šele po rahlem zdrsu koles. Seveda vse v okviru varnega.

Američanom gre v splošnem marsikaj očitati, a ko gre za avtomobile, jim kaže verjeti. Zmogljivosti hibridnega pogona sicer nekoliko skrivajo, zato pa brez zadržka navajajo nekatere podatke, ki jih po navadi beremo le pri resnih terencih. Denimo to, da je trebuh od tal oddaljen okoli 20 centimetrov in da sta vstopni in izstopni kot 20 oziroma 21 stopinj, explorer pa ponuja tudi dva programa za terensko vožnjo. Podlage, dostojne resnim terencem, mu torej niso tuje. Gume na testnem so bile tudi poleti s profilom za blato.

Explorer v Evropi nima malo tekmecev. Velikostno se uvršča med toyoto highlander in audi Q7, osnovna oblika je najbliže range roverju sport (ki ima seveda dosti manj drobnih karoserijskih oblikovalskih detajlov), in če bi fotografije njegovih tekmecev postavili okoli njega, ob tem pa zanemarili predsodke o znamki, bi se zdel med najbolj prepričljivimi, v družbi z grand cherokeejem in range roverjem sport ter pred bentleyjem bentaygo.

So pa okusi seveda različni. Tudi ko gre za notranjost in tu je explorer spet pragmatično brezkompromisen: razkošen, udoben, a nič športen. Čvrsto usnje na sedežih, širine dovolj za debelo konzolo med sedežema, kolenskega prostora zadaj ogromno, višina ni vprašljiva. Pri tem velja od opreme izpostaviti tridelno zadnjo klop s posamičnim vzdolžnim in naklonskim (naslonjalo) pomikom, nadpovprečno elektrifikacijo raznih pomikov, spredaj celo nastavitev izbočenosti naslonjala na treh višinah in še marsikaj.

Ni pa, da človeka ne bi kaj motilo. Navigacijska naprava, denimo, morda ne bo našla kakega znanega hotela (niti ulice, kjer stoji), velikost predala pred sovoznikom je obratno sorazmerna z velikostjo vozila, sistem za prepoznavo prometnih znakov je precej nezanesljiv in še kaka malenkost se najde. A vendar: božja elektronika se oglaša le ob nepripetem varnostnem pasu, zato je explorer s tega zornega kota mnogo prijaznejši od evropskih tečnežev.

Ameriški pragmatizem pa se, presenetljivo, odraža tudi pri porabi goriva. Brez truda, da bi porabili čim manj, je ta poltretjo tono težka naprava s čelno površino okoli 3,5 kvadratnega metra in s specifično močjo 185 ''konj'' na tono mase porabila le 10,7 litra bencina na 100 kilometrov. Pohvalno.