(TEST) Seat ibiza: V pregloboki senci koncerna Volkswagen

Janez Kovačič Janez Kovačič
02.07.2022 05:00

Španski Seat, že dolgo znotraj koncerna Volkswagen (VW), je, tako se zdi, pogosto nekoliko ob strani – kot nekakšen deseti brat. V precejšnji meri velja to tudi za ibizo.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Tokratna prenova tržno najuspešnejšega seata je zadržana, skoraj minimalistična.
Vinko Kernc

Španski Seat, že dolgo znotraj koncerna Volkswagen (VW), je, tako se zdi, pogosto nekoliko ob strani – kot nekakšen deseti brat. Velja tudi za ibizo, najuspešnejši seat. Po dimenzijah predvsem urbani avtomobil morda najbolj ali najprej konkurira tistim, ki so znotraj koncerna narejeni na enaki osnovi, imajo enake motorje in še marsikaj drugega. Zato ali že zato ji ni lahko.

Notranjost deluje prijetno, ugajata prednja sedeža, pogled nazaj je zgolj soliden, ergonomija zelo sprejemljiva.
Vinko Kernc

Zadnja, sicer že peta generacijska izvedba je doživela rahlo prenovo. V najboljši opremski izvedenki FR verjetno ne prezreš prednjih luči, črno obrobljenega satovja maske, zanimivega zadka z dvojnim izpuhom. Rdeča barva ji daje nekaj predrznosti, a tisto o nekakšnem španskem (v tem primeru katalonskem) temperamentu naj ostane nesmiselna marketinška oznaka.

Sedenje zadaj: v gabaritsko majhnem avtomobilu ni mogoče pričakovati česa izjemnega.
Vinko Kernc

Notranjost je lična, sodobna. Ugaja volanski obroč, tudi oba prednja sedeža z zadovoljivim bočnim oprijemom oziroma oporo, dovolj premišljena je digitalizacija, čeprav je na volanu kar nekaj gumbov/stikal. Ergonomija je spodobna, ibiza ohranja klasično zavorno ročico, kar je vse boj redko, pa ne nujno slabo, treba je biti zadovoljen predvsem s številom odlagalnih prostorov, ki pa so v majhnem avtomobilu zvečinoma majhni. Kakšnega posebnega sedežnega razkošja zadaj ni, ni ga mogoče niti pričakovati, razmeroma skromen je tudi prtljažnik. Nazaj se vidi skromno, a je tukaj ibiza malenkost prijaznejša do voznika, kar vendarle štejem kot plus.

Vinko Kernc

Bencinski trivaljnik se vrti tudi v drugih avtomobilih koncerna, recimo v neposrednem konkurentu – vw polu. Relativno skromna masa je v tem primeru prednost, in čeprav se bo zdelo, da kombinacija s samodejnim DSG-menjalnikom ni nekaj, kar bi smelo ugajati večini, se vendarle izkaže za ugodno in pripravno. Nasploh dobiva prestavna avtomatika domovinsko pravico tudi pri nas. In to je dobro, pametno. Avtomatski menjalnik je tudi dejavnik varnosti, saj imata ena roka in ena noga manj ali nič dela. Obstaja minus, saj je dražji od ročnega menjalnika, a razlike so čedalje manjše. Tudi oni, ki menijo, da prestavljajo z roko hitreje, se motijo, še bolj tisti, ki živijo v prepričanju, da je poraba bistveno večja. V tej varianti se ibiza izkaže kot živahna, pa seveda ne športno živahna. V pomoč so tudi različni vozni programi, toda kakšne izjemne razlike med njimi kljub vsemu ni. Končna hitrost je skoraj presenetljivo visoka, v to kategorijo spada tudi poraba – razlika med tistim, kar obljublja tovarna, in dejanskim je kljub vsemu prevelika. Verjetno ne zadnjič.

Vinko Kernc

Ibiza ima vse tisto, kar imajo drugi – tudi iz lastne (koncernske) hiše. In ni nujno, da zmore to uveljaviti na trgu.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta