Vest, da je zapustil ta svet, je Večer objavil na naslovnici. Ob 40-letnici njegovega odhoda objavljamo njegov hudomušni nekrolog, ki ga je leta 1969, ob svojem 60. rojstnem dnevu, napisal - sebi. Da 'zanjegovci' ne bi imeli težav. Hkrati pa tudi njegovo (še danes aktualno!) pesem, objavljeno na naslovnici prve številke Totega lista. Božovo misel oziroma zahtevo, zapisano v zadnjem stavku, v Večeru - čeprav je Toti list nekajkrat prenehal izhajati -, tako še naprej izpolnjujemo. Tako se glasi:
Listu na pot
Mnogo je navlake tuje, ki Slovencem le škoduje! Mislim, da se i domača roba prav lepo poplača. Zato sem nate spomnil se, list, ki humor Slovenije boš priobčil štirinajstdnevno in lajšal to življenje revno.
Tvoja naloga je ta: Naj se zabava Štajerska! Nihče ne bo tega zameril, če nanj pušico boš nameril. Humor posrečen in satira bodočnost lepo ti odpira.
V prozi, rimi, malo v sliki na listih štirih v "kvart" obliki, nam služil boš v razvedrilo in gledal: da se Slovencem bo nebo zjasnilo! Zato pa tudi publika bo rada ti na roko šla. Kavarne vse te bodo imele, Slovenci v mestih in z dežele radi te bodo kupovali, vsebini tvoji se smejali.
Iskreno ti želim na pot, da gladka bo in brez nezgod in da številki prvi tej sledilo bi številk brez mej! Pozor! Spoštovana publika! Vaša dolžnost in naloga je "Toti list" lepo podpreti in ne dovolit' mu - umreti!
(Toti list, 26. februarja 1938)
Zamenojcem moj kratek življenjepis
Iz lastnih novinarskih izkušenj vem, kako težko je kar na hitrico sestaviti ustrezen in dober nekrolog za nekom, ki je nenadoma izdihnil. Urednik ti pravi: "Umrl je ta in ta. Da bi nas drugi časopisi ne prehiteli, moramo o zaslužnem možu še v današnji številki priobčiti nekrolog z rojstnimi podatki in o pokojnikovem zaslužnem udejstvovanju za časa življenja."
In tako po službeni dolžnosti novinar vrti telefone, sprašuje in zbira podatke pri pokojnikovih prijateljih in znancih. Nepietetno je tik pred pokojnikovim pogrebom o tem spraševati njegove žalujoče ostale. Ne bi želel, da bi imeli moji kolegi - novinarji kdaj z menoj takšne nevšečnosti. Olajšano jim bo pisanje nekrologa, če si bodo spravili pričujoči prispevek z vsemi potrebnimi podatki o meni. Večje kolegialne uvidevnosti pač ne morejo pričakovati.
Torej, izvolite podatke:
Cenjenim bralcem naj se za uvod predstavim, kolikor zame še niso slišali. Rodil sem se 5. oktobra 1909 v Ljubljani. Tu sem hodil v šolo, tu sem se izučil za stavca, tu sem postal bobnar tedanjih plesnih orkestrov, tu sem preplesal cele noči vse od valčka, tanga do čarlstona. Rodno mesto sem zapustil spomladi 1934. Bil sem nekaj let poklicni godbenik na Rabu, v Osijeku, v Banjaluki, na Sušaku in naposled v Beogradu, od koder sem leta 1936 prišel z orkestrom v Maribor. Mariborčanom sem poklicno bobnal na ušesa do aprila 1937.
Nato sem si v Mariboru spet poiskal službo v tiskarni, februarja leta 1938 pa sem ustanovil svoj humoristični časopis Toti list, ki je izhajal v Mariboru vse do začetka druge svetovne vojne. Totemu listu sem občasno priključil še satirični Toti teater, ki je imel svoj start leta 1939 na tedanjem mariborskem tednu, z velikim uspehom pa sem z njim gostoval tudi na zadnjem predvojnem ljubljanskem velesejmu, jeseni 1940.
Nemcem sem se izognil in prišel spet v rodno Ljubljano, kjer sem poleti 1941 v dvorani tedanje delavske zbornice na Miklošičevi cesti z mariborskimi gledališkimi igralci začel z Veselim gledališčem, ki se ga starejši Ljubljančani verjetno še dobro spominjajo. To gledališče je delovalo deset mesecev. Junija 1942 sem moral za več mesecev v Gonars in v Renicci, od tam sem prišel v Ljubljano, pričakal osvoboditev v Vrnjački Banji, bil nato leto dni v osvobojeni Ljubljani "radioaktiven" nad Daj-damom, kjer je imel tedanji radio svoje prostore, za nekaj mesecev odšel spet bobnat na Bled, nato pa bil poslan v Trst, kjer sem bil skoraj štiri leta član tržaškega Slovenskega gledališča.
Drage bralke in bralci sedaj že vedo, da sem bil stavec, bobnar, izdajatelj časopisa, vodja veselega gledališča in poklicni igralec dramskega gledališča. To pa še ni vse! Po vrnitvi iz Trsta 1950. leta sem v Ljubljani spet vodil Veselo gledališče skoraj leto dni, nato pa sem si zaželel Maribora. Sem mi je uspelo priti jeseni 1951. Tu sem organiziral zelo uspešno prodajo srečk Jugoslovanske loterije, obenem pa že postal tehnični urednik časopisa Večer. Pri Večeru sem zaposlen že 18 let; zadnja leta kot novinar.
Nepopolni bi bili podatki, če bi ne omenil tudi svoje dejavnosti kot napovedovalec in organizator zabavnih prireditev. Težko bi naštel vse pevce, s katerimi sem že nastopal. Težko bi tudi naštel, koliko kratkih skečev sem že vrgel na papir.
5. oktobra 1909. leta so švigali iz Ljubljane brzojavi na vse strani. Sporočali so širnemu sorodstvu, da se je v rodbini Podkrajšek rodil prvenec. Kot sem kasneje zvedel, se je ob moji zibelki kmalu zbralo od blizu in daleč vse polno tet in stricev. Nešteto pripomb je bilo izrečenih na moj račun glede podobnosti. Del sorodstva je trdil, da sem podoben očetu, drugi so zatrjevali, da sem podoben mami. Bili pa so tudi še tretji, ki so ugotavljali, da sem nekaj čisto posebnega. Vsem sem bil neznansko všeč in začeli so se pogovori o tem, kako naj bi mi bilo ime. Zmagale so nabožne tetke z utemeljitvijo, da je takšnole srčkano detece pravi božji dar. Tako sem dobil ime Božidar.
Že kmalu se je izkazalo, da je bila izbira imena zelo neutemeljena. Nisem bil še star tri leta, ko je že celotno sorodstvo glede na moje razgrajaštvo ugotavljalo: "Ta poba je od hudiča!" Moja zvesta spremljevalka skozi vse življenje je bila cigareta. Začel sem kaditi leta 1926. Že kmalu sem postal tako strasten kadilec, da mi je bilo manj kot sto cigaret na dan in na noč vse premalo. Desetletja sem kadil; sprva sto, kasneje osemdeset cigaret dnevno. Izračunal sem, da sem v svojem življenju pokadil milijon cigaret. Takšna količina cigaret tehta natančno eno tono! V ljubljanski tobačni tovarni so izračunali, da bi bila cigareta, sestavljena iz milijon cigaret, dolga natančno 80 kilometrov. Tako sem torej v svojem življenju pokadil cigareto, ki bi segala še dalj kot od Ljubljane do Jesenic.
(Božo Podkrajšek, 1969)
Tako smo se leta 1984 v Večeru poslovili od Boža Podkrajška
"Ste že slišali tistega?"
Ob desetletnici smrti, leta 1994, je (žal že tudi pokojni) novinar Srečko Niedorfer o Podkrajšku med drugim zapisal: " ... Božo Podkrajšek, neke vrste ljudski umetnik in mariborska znamenitost, človek, ki je po svoje zaznamoval več povojnih generacij Mariborčanov ..." Zlasti v Astorii, Veliki kavarni in dvorani Union je priredil in vodil številne koncerte ter s to dejavnostjo pomembno oblikoval ne le slovensko, ampak tudi tedanjo jugoslovansko estrado. Tako je bil tudi del velikega uspeha, imenovanega Ivo Robič, odigral je pomembno vlogo v življenju Ivice Šerfezija. Bil je zmeraj urejen gospod, je zapisal Srečko, ki je o svojih rakih govoril kot o kakšnem prijaznem akvariju, ki je zmerno pil viski in ki je zadnja leta, že malce prizadet od kapi, zmeraj ponudil levo roko v pozdrav in je znance z zanj značilno hripavim glasom vpraševal: "Ste že slišali tistega ..." Nakar je povedal zadnji vic. Bil je mariborska dobra volja, ki je hodila po ulicah, bil je mestna znamenitost, ki so jo vsi poznali in imeli radi, bil je prvi rapsod mariborskega Otoka in mestnega obrobnega družabništva …