Saša Einsiedler bo 31. julija v Lutkovnem gledališču Maribor gostja večera v živo. Je pogumna in srčna, pred leti je doživela bolezen in ločitvi. Ko jo je življenje zabolelo, se je soočila z njim, se dvignila in še bolj razprla krila. O tem, kako se soočati s težjimi obdobji življenja, z razhajanji in izgubami, bo govorila na dogodku. O tem piše tudi v svoji najnovejši knjigi Razšla sva se – postavljam nove temelje.
Sami ste doživeli dve ločitvi in se soočili z zahtevno diagnozo. Kje ste črpali moč, da ste šli dalje, da ste se postavili na novo?
"Imam srečo, ker sem vzgojena v miselnosti, da se nad življenjem ne obupuje. Da zmeraj obstajajo rešitve in da je na koncu tunela zmeraj tista lučka. Hvaležna sem svojima staršema, da sta me vzgajala v tem duhu. Zaradi tovrstne naravnanosti nad izzivi v svojem življenju nikoli nisem obupovala. Seveda so bili trenutki, ko sem se spraševala, zakaj ravno jaz, ali bom zmogla itd. Vendar tudi vem, da s takimi vprašanji v resnici ne rešiš ničesar. To je tudi razlog, da se v zadnjem času posvečam tematiki, ki pomaga, da se naravnamo tako, da najdemo rešitve za svoje izzive. Ob svojem zadnjem izzivu, ki je bil diagnoza rak, sem spoznala, kako pomembna je osredotočenost na to, kar si želim, in ne na tisto, česar si ne. Med zdravljenjem sem se večkrat spomnila na preizkus z ovcama, ki ga je že okrog leta 1930 izvedel Hans Selye, avstrijsko-kanadski endokrinolog. Ena ovca je imela razgled na volka, druga na travnik. Ne glede na to, da sta živeli v enakih pogojih, kar se hrane, vode in ostale oskrbe tiče, je ovca z razgledom na volka kmalu poginila. Ta poskus je bil jasno sporočilo, ki mi je prigovarjalo, da se moram ozirati za tistim, kar želim. V duhu tega spoznanja sem zadnji izziv, torej diagnozo raka, preživela zelo lahkotno. Vse je potekalo tako, kot sem si lahko samo želela; od samega zdravljenja do njegovega izida in posledic, ki jih praktično ni. Prepričana sem, da je tak izid rezultat moje odločitve in ne sreče. Odločila sem se namreč, da pridem do dna vzroku za nastanek bolezni, saj je to po mojem mnenju ključno za ozdravitev. Tehnike, ki sem jih takrat prakticirala in so se izkazale za učinkovite, zdaj z veseljem delim z ljudmi na svojih delavnicah. In tudi na našem srečanju v Mariboru jih bom."
"Moja naloga je, da negujem, spoštujem in cenim svoje življenje"
Kakšna spoznanja o življenju so vam prinesli omenjeni življenjski izzivi?
"Vsak izziv mi je prinesel kakšno spoznanje. Verjamem namreč, da so izzivi v življenju zgolj povratna informacija o tem, da nečesa ne delamo prav, da nečesa ne delamo na način, ki bi nam prinesel dober rezultat. Skozi svoje izzive sem spoznala, da sem poslana na ta svet zato, da cenim sebe in svoje življenje. Moje življenje je enakovredno kateremukoli življenju. Spoznala sem, da je moja naloga, da negujem, spoštujem in cenim svoje življenje. Velikokrat sem namreč imela občutek, da sem na svetu zato, da strežem drugim, da lahko živijo svoja življenja in svoja poslanstva. Imela sem občutek, da moram biti uslužna, prijetna, prijazna samo zato, da bi me nekdo imel rad. Najbolj pomembno spoznanje v mojem življenju je to, da mi za to, da bi se počutila ljubljeno, ni treba ničesar storiti, dovolj je, da sem. Pri ženskah, s katerimi delam, pogosto opazim, da nas je veliko takih, ki smo morale iti skozi podobne izzive, da smo lahko prebudile ljubezen do sebe. Opazila sem tudi, da ženske ljubezen do sebe večkrat razumemo kot to, da si gremo nekaj kupit, morda kak nov par čevljev, in je to to, ljubezen do sebe. Vendar je to daleč daleč stran od prave ljubezni do sebe. Močno spoznanje je bilo tudi postavljanje meja, ko mi nekaj ni všeč oziroma se ob neki stvari ne počutim dobro. Pomembno je, da znamo reči ne in da znamo izraziti svoje čutenje, čeprav to pomeni, da naša odločitev nekomu ne bo po godu. Tako postavljanje meja je zelo pomembno."
Kaj bi svetovali nekomu, ki se znajde pred tovrstnimi izzivi - kaj je vam takrat najbolj pomagalo?
"Zelo pomembno je, da se s situacijo, v kateri se znajdemo, kot so na primer ločitev, bolezen, smrt bližnjega, izguba službe itd., najprej soočimo. Z obupovanjem in nenehnim spraševanjem, zakaj se mi je to zgodilo, s samopomilovanjem itd., kot sem že omenila, ne rešimo ničesar. Ravno nasprotno, s takim ravnanjem v resnici še dodatno poglabljamo stisko, v kateri smo se znašli. V svoji novi knjigi Razšla sva se – postavljam nove temelje pišem o različnih fazah, skozi katere gremo, ko se soočamo z izzivom. Iz lastnih izkušenj povem, da sem na primer po ločitvi najprej občutila zanikanje, ker je stvar tako boleča, da se je lažje pretvarjati, da partner ni odšel, kot se soočiti z ločitvijo. Tej fazi sledi faza objokovanja in depresije, obdobje, ko se počutimo izgubljene v globokih stiskah itd. Vendar ni dobro, da v tej fazi ostanemo predolgo. V resnici je treba iz te fazi oditi čim prej, kar pa je treba narediti zavestno – da zapustimo to fazo, je zavestna odločitev. To konkretno pomeni, da se vprašam, kaj lahko naredim, da se bom vsaj eno uro v dnevu počutil/a bolje, kot sem se do zdaj. Sama sem uporabljala te tehnike pri svojih ločitvah, čeprav so bili pri drugi ločitvi otroci tako majhni, da v resnici nisem imela časa razmišljati o tem, kaj se mi je zgodilo. Kljub vsej bolečini sem si želela biti funkcionalna mama, zato sem vedela, da se ne smem prepustiti občutku žrtve. Res priporočam vsakomur, ki se zaloti, da cel dan premleva iste negativne, samopomilovalne misli, da se že zjutraj vpraša, kaj lahko v tem dnevu naredim zase, da vsaj eno uro v dnevu ne bom razmišljal, kako mi je hudo. Druga stvar, ki mi je zelo pomagala, je bila, da sem se začela spraševati, kaj si želim znotraj situacije, v kateri sem. Hitro sem spoznala, da se želim čim prej počutiti bolje, da si želim biti vesela in nasmejana mama za svoje otroke itd. Ko sem si vrtela te misli v glavi, sem opazila, da se počutim bolje. Vedela sem tudi, da sem v trenutku, ko v telesu občutim olajšanje in zadovoljstvo, na dobri poti. In to je eden najbolj preprostih in učinkovitih načinov, s katerim si lahko pomagamo, ko se znajdemo v kakršnikoli stiski."
Napisali ste knjigo Razšla sva se - postavljam nove temelje. Kako je knjiga nastajala in kaj sporoča?
"Idejo zanjo sem dobila med pandemijo koronavirusa, ko sem opazila, koliko parov se je razšlo. Ljudje so kar naenkrat pristali v 24-urnem sobivanju, kjer ni bilo možnosti umika, ki so ga prej poznali kot ukvarjanje s športom, odhod v gostilno, pretirano delo itd. Kazati se je začelo, pri katerih parih so že prej nastajale 'razpoke', ki so se v intenzivnejšem sobivanju le še poglobile. Takrat sem si rekla, da moram nujno napisati priročnik, ker iz lastne izkušnje vem, kaj ti ljudje doživljajo. Hkrati tudi vem, da je ločitev v družbi še vedno zelo stigmatizirana. Vmes se je pisanje knjige malo ustavilo, ker sem počela še veliko drugih stvari, zdaj je knjiga končno tu. Želim si, da bi bila ljudem v pomoč, ko se bodo znašli pred izzivi."
Zakaj naj naše bralke in bralci pridejo na Večer v živo? Kaj vse bodo še izvedeli?
"Skozi svoje izkušnje in občutke, ki sem jih doživela, bom skušala predati spoznanja, kako lažje premagati izzive. Upam, da se bodo ljudje skozi mojo zgodbo lahko poistovetili z mano, da bodo spoznali, da v občutkih žalosti, prizadetosti, nemoči itd. vendarle niso sami. To bo zanimiv večer za vse, ki imajo kakršne koli izzive oziroma bi bili radi pripravljeni nanje. Nanizala bom kar nekaj načinov, s pomočjo katerih se lahko soočamo z njimi. Predstavila bom tudi tehnike, ki so primerne za tiste, ki delujejo bolj iz uma, kot se reče, in katerih um vedno potrebuje neki načrt, kako se lotiti določenega izziva. Za vsakogar se bo našlo znanje, ki mu bo v pomoč pri soočanju z izzivi."
Kje, kaj, kdaj
Vabljeni na Večer v živo s Sašo Einsiedler v Lutkovno gledališče Maribor v sredo, 31. julija, ob 18. uri. Vstopnice vas čakajo na Večeru (ob ponedeljkih, sredah in petkih med 9. in 12. uro) in na prodajnih mestih Eventima.