(TEST) Hyundai i10 N-line: Malček, v katerem je prijetno bivati in ga voziti

Stvari so se mu izšle tako posrečeno, da je takšen i10 zlahka vzor marsikateremu drugemu avtomobilu. Ja, tudi veliko dražjemu. Že takoj naredi močan vtis, da je odrasel; res je sicer, da so avtomobili (še posebej najmanjšega razreda) precej zrasli, i10 je dolg skoraj kot za razred večji dve generaciji nazaj, a to je pač del bitke med proizvajalci. Zato zdaj i10 zlahka vozi štiri povprečne odrasle (sedenje zadaj ni utesnjeno ali utrujajoče), tudi prtljažnik zato ni miniaturen.

A odraslost je pri i10 merjena (tudi ali predvsem) drugje: gre za to, kaj in na kakšen način to ponuja. Od zelo dobrega položaja za volanom (škoda le, da ni nastavljiv tudi v globino), odličnih merilnikov, zasnove in izdelave notranjosti (ki jima je treba pripisati visoko kakovost), vrhunskih navolanskih (in tudi vseh drugih) gumbov, odličnega volanskega obroča, intuitivnih menijev in dobrih sedežev pa vse do očesu prijetne in fotogenične celotne notranjosti, vključno z diskretnimi vzorci na plastiki. Še predal pred sovoznikom je opazno večji kot pri večini današnjih srednje velikih avtomobilih. Človek se z i10 spoprijatelji v dobri uri, pri večini drugih potrebuje teden.

Majhni avtomobili so zvečine (a ne vsi!) prikupni, tale i10 s paketom N-line, ki (zunaj in znotraj) namiguje na športnost, a se posrečeno izogiba ustaljenim oblikovalskim prijemom, pa vendarle to počne tako uspešno, da od njega pričakujemo vsaj poskočnost.

Dva motorja sta na voljo, in kdor izbere zmogljivejšega, ne bo razočaran. Mali bencinski turbo se enako dobro znajde v mestu, na podeželju ali na avtomobilski cesti. Pri lagodni vožnji ali pri večjih zahtevah voznika. Pri zmogljivostih in pri porabi. Je izjemno odziven (z njim je mogoče zlahka naglo speljati) in brez težav vzdržuje 160 kilometrov na uro na večini odsekov naših avtocest. In pri tem sploh ni tako glasen, kot bi pričakovali.

Elektronika nežno zaustavi naraščanje vrtljajev pri 6800 vrtljajih v minuti, do koder se tudi v tretji prestavi brez težav zavrti, a tudi za zelo živahno, dinamično vožnjo zadostuje vrtenje do 4000 vrtljajev, saj gre navsezadnje za stroj z zelo ugodno krivuljo navora. Pa poraba? Zadovoljen je lahko tudi z manj kot šestimi litri na 100 kilometrov, pa še vedno ne bo za njim kolone, s surovim tiščanjem pa tudi ne bo veliko presegel osmih litrov. Pri stalni avtocestni hitrosti v praksi porabi okoli sedem.

V današnjih časih, ko je digitalizacija pogosto le v korist proizvajalcu in ki neprijazno omejuje osredotočanje voznika na vožnjo, je takšen i10 vzornik celotni avtomobilski industriji. Seveda, popoln ni, to drži. Je pa seznam stvari, ki jim lahko zavidajo tudi desetkrat dražji in več, za slednje neugodno dolg.