Dizli so preganjani, menda izumirajoči. Če bi šlo pri tem avtomobilu predvsem za porabo, bi bil nujen temeljit razmislek. Žal ne šteje zgolj poraba.
Dizelski štirivaljnik - šestvaljnih dizlov ni več v ponudbi - s 48-voltno blago hibridno tehnologijo (ki je bolj ali manj stuttgartski izum) vsaj na papirju ne obeta nekaj izjemnega ali presunljivega. Končno prenovljeni C ni kilogramski lahkokategornik, saj ima agregat na skrbi skoraj dve toni. In vendar te zmore precej zlahka presenetiti in tudi navdušiti. V opisani izvedbi je C 300 d izjemno prepričljiv, živahen, skoraj bliskovit, z visokimi potovalnimi hitrostmi in na koncu - tudi če voznik nima nežne noge -, presunljivo skromno porabo. Dokler ne izprazniš prvega rezervoarja za gorivo, se celo zdi, da nekaj ni v redu - kilometri kopnijo, a se nekako brezbrižno voziš mimo bencinskih (dizelskih) črpalk.
Zanimivo in zato vsekakor omembe vredno je, da je tovarniški podatek o povprečni porabi precej blizu realni porabi, ki je z manj kot šestimi litri navdušujoč adut. To ni pogosto, pa čeprav že nekaj časa velja novi merilni protokol WLTP, ki naj bi bistveno pripomogel k bolj realnim podatkom o porabi in izpustih. Za povrh je tudi ob pospeševanju (na voljo je zgolj devetstopenjski samodejni menjalnik, ki ga ne moreš nič "posiliti") udobno tih, kar je ali bi vsaj morala biti tudi ena izmed pomembnih lastnosti premijske avtomobilske ponudbe. In seveda se pojavi črv dvoma in premisleka, ki pač ne more (ne sme) zanemariti nekaterih drugih manj prijetnih lastnosti dizlov. Znova žal.
To, da tam v nemškem Stuttgartu mercedese riše tudi "naš" Robert Lešnik, je zgolj omembe vredna podrobnost
V prenovljeni (novi) podobi je mercedes C v limuzinski varianti pridobil nekaj dolžinskih centimetrov, za 25 milimetrov se je poredila tudi medosna razdalja, prtljažnik pa je kljub vsemu ostal volumensko enak. Stvar okusa, a vendarle je vprašanje, kdaj so bili mercedesi in še posebej C na pogled tako všečni kot sedaj: ozke luči, kratki previsi tako preko prednjih kot zadnjih koles, nizka silhueta oziroma skromen odmik od tal. Klasična in nalezljiva avtomobilska eleganca. To, da tam v nemškem Stuttgartu mercedese riše tudi "naš" Robert Lešnik, je zgolj omembe vredna podrobnost.
Notranjost je sodobna, kar pomeni povsem digitalizirana, premijska, prepričljiva. Multimedijski zaslon je res velik, postavljen pokončno, zelo intuitiven, predvsem pa s skoraj izjemno grafiko navigacije. Kot bi gledal TV. Ni nujno, da so ti ovalni zračniki všeč, a jih opaziš kot pomemben oblikovalski prispevek k všečni notranjosti. Na volanu je kar precej stikal, sredinski tunel med prednjima sedežema zajeten, sedenje zadaj kljub povečani medosni razdalji pravzaprav eno redkih, toda nespregledanih razočaranj. Hvalim uporabnost prtljažnika, ki ima nakladalni rob, a ni previsok, toda tam so kljukice, mrežica - kot v kakšnem plebejskem avtomobilu. Za povrh je mogoče naslonjalo zadnjih sedežev podreti tudi iz prtljažnika, kar je dodaten plus. Je kaj neobičajnega, čudnega? Izbor opreme, kajti ni bilo aktivnega tempomata, tudi ne ogrevanja sedežev, volana in podobno, to je nekaj, kar gre skupaj s prestižnostjo. In nazaj se vidi znosno, nič izjemno.
Vsi ti plusi prinesejo končni censki seštevek, ki te zmore šokirati. To je cena prepričljivosti v številnih pogledih. Tretjič žal.
Tehnični podatki:
Motor: štirivaljni turbodizelski, 1993 cm3; moč: 195 kW (265 "konj") pri 4200/min; navor: 550 Nm pri 1800-2200/min; zmogljivosti: 5,7 s (0-100 km/h), 250 km/h; mere: d/š/v 479/190/145 cm, prtljažnik 455/ni podatka dm3; masa: 1775 kg (109,8 kW/t); CO2: 132-134 g/km; poraba: normno 5,1l/100 km; test 5,6 l/100 km; cena: 56. 900 EUR; testni 75.361 EUR
+
Poraba, udobje, izbrani materiali, vozne lastnosti, grafika navigacije, uporabnost prtljažnika
-
Prostornost sedenja zadaj, neobičajen izbor dodatne opreme