(TEST) Razume se kot paradoks, a drži: Opel grandland je nežna surovina. Nežen ali surov. Ni pa oboje hkrati

Grandland, derivat na platformi PSA EMP2, šteje štiri leta; nedavno so mu nadeli nov obraz in mu namenili nekaj manjših sprememb, najpomembnejša v praksi je morda večja kapaciteta baterije pri hibridih. A tole na fotografijah je še grandland pred prenovo, kar pa na splošen vtis, z izjemo baterije, ne vpliva.

S čim navduši? Z nekaterimi majhnimi, a pomembnimi stvarmi, predvsem pa v veliki sliki. Očesu godejo videz, dvobarvnost karoserije, umirjenost notranjosti in dovolj mehanskih gumbov, a najboljše se šele začne. Prva je vožnja; volanski servo je močan ("lahek volan"), a vseeno daje zelo dober povratni občutek; vožnja je vselej lahkotna in nestresna, sedeža, ki z videzom sramežljivo skrivata svoje odlike, pa sta preprosto odlična - ergonomija sedenja preskušeno prekosi marsikaterega bolj imenitnega po imenu.

Drugo je pogon; ko je baterija dovolj polna, je v mestu skoraj tih - in varčen; v hibridnem načinu se, ne glede na nastavitev vozne dinamike, pusti peljati lagodno, zmerno; enako velja tudi pri visokih zahtevah po dinamiki, v nastavitvi Sport pa postane skoraj napadalen - vzponov ni čutiti, pri majhnih ali pri avtocestnih hitrostih pospešuje skoraj enako, odziv je hipen in vozniku porscheja lahko s pospeškom pri 130 spremenite obraz v posušeno krpo.

S čim … ne navduši posebej? Hibridizacija vzame 124 litrov prtljažnika in deset litrov posode za gorivo, zato, med drugim, doseg še zdaleč ni "dizelski". Merilnik trenutne porabe goriva je svoje mesto odstopil merilniku dosega z baterijo. Merilnika vrtljajev tudi nima. In … to je to.

Takšen grandland je, ob nekaj doplačilne opreme (dvobarvnost, usnje, napredna parkirni pripomoček in tempomat …), opel, v katerega je z veseljem sesti in ga z veseljem peljati. Je pa res, da to tudi stane. Dobrih 40 povprečnih neto dohodkov v tem hipu.