Francoska tovarna močno stavi na avtomobilsko elektriko, povsem električni (baterijski) zoe je že nekaj časa v samem vrhu evropske električne ponudbe oziroma lestvice. Na hibridni trg pa so zapeljali razmeroma pozno. Clio v klasični hibridni izvedbi je zato pričakovan in logičen korak v svet elektrificiranih avtomobilov.
Navzven se ta clio komaj kaj razlikuje od drugih izvedenk. Napis E-tech in nekaj modrih obrob napoveduje njegov drugačni značaj. In čeprav je to avto, ki že desetletja kraljuje na slovenski lestvici najbolje prodajanih avtomobilov in ga imamo zaradi nastajanja v novomeškem Revozu tudi za našega in svojega, se vedno znova vprašam – zakaj? Nedvomno ima francoska tovarna pri vsaki novi generaciji in kasnejših posodabljanjih srečno (oblikovalko) roko. Očitno to ustreza tudi slovenski avtomobilski publiki, pri čemer drži, da tudi zadnja generacija ugaja nekako splošnemu okusu, ki ne ceni ali nagrajuje kakšno oblikovne izjemnosti. Pa seveda ni slovensko všečna zgolj oblika. Bi smeli domnevati, da je clio za slovenski avtomobilski prostor nekaj takšnega, kar je tam zgoraj na severu nemški golf?! Morda.
Clio v tej izvedbi vedno spelje neslišno oziroma na elektriko. Masa je zaradi baterije, ki je nameščena v zadnjem delu avtomobila, pridobila dodatnih 100 kilogramov. To se v električnem režimu – tega lahko vklopiš tudi s stikalom EV na armaturi, vendar mora biti baterija dovolj polna – nič ne pozna. Clio je v tem primeru skoraj bliskovit, na elektriko zmore tja do skoraj 70 km/h, pri čemer zlasti med mestno vožnjo s precej zaviranja in pri nižjih hitrosti spodobno polni (regenerira) baterijo. To je tudi ključno za ugodno porabo, ki jo mogoče brez posebnega napora vzdrževati pri 5,1 ali 5,2 litra. In zato omembe vredno: takšno porabo kot najvišjo navaja tudi tovarna, kar je pohvalno, saj se tudi po uveljavitvi novega merilnega protokola WLTP, ki določa bistveno drugačne okoliščine meritev, to zgodi zelo redko. Menjalnik ima tudi položaj B, kar omogoča še dodatno oziroma intenzivnejšo rekuperacijo energije. Ko spustiš pedal za plin, se avto začenja precej opazno ustavljati in posledično polniti baterijo. Podobno kot t. i. e-pedal pri nekaterih drugih hibridih. Zahteva nekaj malega privajanja, a kakšen izjemen napor to ni. Preklopi med električnim in bencinskim pogonom so povsem nezaznavni, svoje očitno opravi samodejni menjalnik.
Če je v električnem režimu clio obetavno odziven, skoraj isker, je tedaj, ko je vse prepuščeno zgolj bencinskemu pogonu, občutno drugače. To še posebej velja za recimo avtocestne vožnje, kjer so hitrosti večje. Če si vzoren voznik in se kolikor toliko držiš avtocestnih hitrostnih omejitev, se tudi pri porabi ne zgodi drastičen premik. Se pa sistemskih 140 konjev, kar je skupna moč pogonskega sistema, nekako izgubi oziroma je clio v tej varianti vožnje bistveno manj odziven.
Znotraj pa je E-tech bolj ali manj enak vsem drugim variantam – kot zunaj. Modre obrobe armature, menjalnika, napisih na tleh in še nekaj drugih podrobnosti sporočajo, da je delno elektrificiran in zato drugačen. V testni varianti je bilo dodane še nekaj dobrodošle opreme (ozvočenje Bose, lična 17-palčna platišča, posebna bela barva ipd.), kar seveda vpliva na končno ceno. Ugajala je notranjost, ozaljšana z belim usnjem na armaturi, vratih, obrobah sedežev, ki si zaslužijo spodobno pohvalo. Pokončni multimedijski zaslon je že znana stalnica v cliu in renaultih. Fino je, ker je na voljo izjemno veliko informacij (multi sense), spodobi se, da clio pozna tudi slovenščino, kar je v tem razredu razmeroma redko. Armatura je povsem digitalizirana, so pa pametno ohranili nekaj stikal za radijski sprejemnik, klimatsko napravo (ki je delovala nekako intervalno) ipd. Po drugi strani pa ne smem in nočem prezreti: ko je zadnja sedežna klop zložena, je v prtljažniku občutna stopnica, prtljažni rob ima visok nakladalni rob ipd. In ne smem pozabiti: ključ v žepu, pa se avto sam odklepa/zaklepa, ko se približaš/oddaljiš. Zelo praktično in pohvalno. Konkurenca pa (skoraj) nič …
Clio bo verjetno še precej časa slovenski tržni prvak, v izvedbi E-tech pa varianta za tiste, ki si lahko privoščijo višjo ceno, jim njegova večja okoljska prijaznost ob skromnejši porabi vsaj nekaj pomeni in imajo v svojem portfelju zvečinoma kratke oziroma mestne vožnje. Morda jih ne bo tako malo.
Motor: 4-valjni bencinski, 1598 cm3; moč: 67 kW (91 konjskih moči) pri 6000/min; navor: 144 Nm pri 3200 /min; elektromotor moč: 36 kW, navor: 144 Nm pri 3200/min, sistemska moč: 103 kW (140 konjskih moči), zmogljivosti: 9,9 s (0-100 km/h), 180 km/h; mere: d/š/v 404/172/143 cm, prtljažnik -; masa: 1367 kg (75,3 kW/t); CO2: 96 - 114 g/km; poraba: normno 4,3-5,1 l/100 km; test 5,2 l/100 km; cena: 18.950 EUR; testni 24.080 EUR. *
*s popustom
Ocena:
+ poraba goriva, samodejno odpiranje/zapiranje vrat, veliko informacij infotaimenta, podoba
- nekoliko pretrdo/neudobno podvozje, intervalno delovanje klime v vročih dneh, cena