(TEST) Toyota highlander: Kleni japonski robustnež?

Pri nas nima zgodovine, a je to že četrta generacija tako velikega športnega terenca, katerega samonosna karoserija v osnovi temelji na modelu Camry in je potemtakem, gledano skozi platformo (TNGA-K), v sorodu tudi z manjšim RAV4.

Tudi ko gre za videz, bi highlanderju lahko rekli maxi RAV4, glede na njegovo ime pa morda tudi škot. A kakorkoli že – highlander želi dajati vtis klenosti in se s tem ločiti od tekmecev bolj nežnega videza, vključno s touaregom, od katerega je tudi opazno daljši in nekoliko višji ter hkrati za kar pet centimetrov ožji.

Če nič drugega, šteje prepoznavnost, kar sega tudi v notranjost, ki se prav tako zdi čvrsta (vključno z usnjem) in robustna, le da gre znotraj bolj za navidezno robustnost. V resnici gre za kakovostno zasnovo in za zmerno mero prestiža po Toyotinem receptu. Jasno, več prestiža ostaja za (njihovo) znamko Lexus.

Čeprav se razlika manjša, imajo Japonci še vedno nekoliko drugačen pristop k snovanju notranjosti, kar je dobro, saj je tu že marsikdo zasičen z evropsko monotonostjo, a tudi slabo, saj v nekaterih elementih še niso kos evropskim okusom. To se pozna najprej pri infozabavnem sistemu: logika menijev se zdi neintuitivna, grafika pusta, izkoriščenost prostora (na velikem zaslonu) pa slaba. Nekako neroden/neuporaben je prostor za brezžično polnjenje telefonov in izrazito skop s podatki je potovalni računalnik, je pa tudi res, da zna denimo uro prikazati na kar treh mestih, in to z velikimi ciframi. Pohvalen je tudi projicirni zaslon (HUD), ki med drugim prikazuje merilnik vrtljajev – neobičajno pri hibridih.

Sedi se seveda visoko in udobno in vožnja je kljub skoraj petim metrom dolžine in kljub preko dvema tonama mase lahkotna – dokler ne zaidete na kako tesno parkirišče. Odlično zvočno udobje tudi tu pokvari le odločen pritisk na plin, ko se zgane menjalnik CVT in dvigne vrtljaje do rdečega polja, a 182 kilovatov (in nepoznan navor) sistema poskrbi(ta), da je takšno početje skorajda nepotrebno. Toyotina hibridna tehnika je, kot vemo že dolgo, izjemno dodelana in vozniku prijazna.

Vožnja je zato (lahko) za vseh sedem potnikov nestresna, notranjega prostora je (vključno s prtljažnikom) veliko, le višjerasli se utegnejo srečati s stropom, ker ga strešno okno znatno zniža. In kar je vsaj enako pomembno: dobri dve toni sta – tudi v kombinaciji z vožnjo po avtomobilski cesti – ob živahni vožnji zadovoljni z le dobrimi osmimi litri bencina za vsakih sto kilometrov.

Je pa treba tu opozoriti še na (nekoč tipično japonsko) nestresnost pri nakupu: en pogon, trije paketi opreme in le tri možna doplačila. Transparentno in vse prej kot robustno.