Začetki
Varnostna blazina (ali airbag po angleško, kar pa ni tehnično korektno, saj se ne napolni z zrakom) je ideja, ki sta jo v ZDA leta 1919 patentirala zobozdravnika, in sicer za zelo splošno uporabo zaščite za "letala in druga vozila", šele leta 1953 sta neki Američan in neki Nemec skoraj istočasno pridobila patent za varnostno blazino, namenjeno avtomobilom. Njuna rešitev je predvidevala napihljivo blazino, ki bi jo ob trčenju napolnil stisnjen zrak.
Izkazalo se je, da stisnjen zrak ne more zadosti hitro napihniti blazine, zato je prišla leta 1964 v kar 14 državah patentirana japonska ideja, kako napihniti blazino z "eksplozivom", nekako v pravem času. Zadnje je dodal ameriški patent kombinacije tipala in prožila, s pomočjo katerega se je blazina napolnila v zgolj 30 milisekundah. Prav tam, torej v ZDA, je pričel GM v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja previdno vgrajevati varnostne blazine v svoje avtomobile, a je že po nekaj letih prenehal ponujati ta sistem, ker zanj preprosto ni bilo zanimanja. Šele konec osemdesetih je pričel Chrysler serijsko vgrajevati varnostno blazino v nekatere svoje modele, preostali pa šele v začetku devetdesetih let. V Evropi gre seveda primat Mercedes-Benzu, ki je leta 1981 ponudil kupcem razreda S varnostno blazino za doplačilo, leta 1987 pa je prišel na trg prvi avtomobil, ki jo je imel serijsko - to je bil porsche 944 turbo. Ravno v tistem času so varnostne blazine pričeli vgrajevati v svoja vozila tudi Japonci.
Delovanje varnostne blazine
Sistem varnostne blazine sestoji iz eksplozivnega polnila, meha in tipala s prožilom, vse skupaj pa nadzoruje elektronika. Ko tipalo za trčenje javi deformacijo, elektronika ob upoštevanju podatkov z drugih tipal v vozilu sproži pirotehnično polnilo. Polnilo vsebuje hitro reaktivne snovi, ki v le nekaj deset milisekundah reagirajo in ustvarijo veliko količino dušika, pri čemer nastane tudi nekaj neškodljivih stranskih produktov (inertni silikati). Elektronika potrebuje, odvisno od razmer, od 15 do 30 milisekund, da ukaže proženje sistema, varnostna blazina pa se v celoti napolni v 15 do 30 milisekundah. Celotni proces od trenutka trčenja do povsem napolnjenih varnostnih blazin ne zahteva več kot 80 milisekund, torej manj kot desetinko sekunde.
Učinek varnostnih blazin
Sprva so bili vpleteni v razvoj varnostnih blazin prepričani, da bo blazina nadomestila varnostni pas, a se je izkazalo, da lahko le skupaj zadostita povečani pasivni varnosti potnikov v avtomobilu: varnostni pas zadrži potnika na sedežu, varnostna blazina pa onemogoči sunkovit in (pre)velik pomik glave naprej.
Po voznikovi varnostni blazini so hitro razvili (seveda veliko večjo) blazino za sopotnika, nekoliko kasneje, od sredine devetdesetih let naprej, pa so se pojavile še druge varnostne blazine: stranske za zaščito boka in glave, kolenske, med sedežema, v prednjem delu sedalnega dela sedeža (proti zdrsu pod varnostnim pasom), v varnostnih pasovih in tako naprej.
Varnostne blazine so se pojavile sočasno s splošno težnjo po povečanju varnosti potnikov v avtomobilih. V Evropi je k temu izjemno pripomogel konzorcij Euro NCAP, saj so se avtomobilski proizvajalci že po prvih preskusnih trčenjih pričeli zavedati, da to v veliki meri zahtevajo tudi kupci. Celovita varnost potnikov je odvisna od kombinacije posameznih varnostnih elementov, in ker so se varnostne blazine pri tem izjemno izkazale, so danes praktično vsi v Evropi prodani avtomobili opremljeni z vsaj štirimi varnostnimi blazinami. Le z njimi je lahko izkupiček na preskusnih trčenjih Euro NCAP zadovoljiv.
Koliko življenj so rešile varnostne blazine, je seveda težko oceniti. Ameriška agencija za varnost NHTSA je objavila, da so varnostne blazine med letoma 1987 in 2017 rešile 50.457 življenj v ZDA, pri evropskem Euro NCAP pa menijo, da je med letoma 1997 in 2017 zaradi njih življenje ohranilo več kot 78.000 ljudi. Ker se je tehnologija v tem času zadosti pocenila, je edino smiselno, da so varnostne blazine vgrajene v vse nove avtomobile.
Primer Takata
Varnostne blazine lahko tudi odpovedo ali ne delujejo dovolj dobro. Za največji primer okvare varnostnih blazin je krivo japonsko podjetje Takata Corporation, prizadeti pa so bili avtomobili 19 znamk od Audija do Volkswagna, in sicer od letnika 1997 do 2018. Okoli 67 milijonov sistemov je bilo kritičnih za vpoklic, kar je privedlo do bankrota tega dotlej uspešnega podjetja. Napaka je bila vzrok staranja uporabljenih materialov za prožila (cenejših, seveda), zaradi česar je lahko v potnika skozi varnostno blazino priletela večja količina smrtonosnih kovinskih drobcev …