Parkinsonova bolezen je druga najpogostejša nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene več kot deset milijonov ljudi po vsem svetu. Zanjo so značilne spremembe gibanja, vključno z drhtenjem, ter počasnejši in bolj togi gibi. Toda raziskovalci so začeli raziskovati tudi druge simptome Parkinsonove bolezni - vključno s tistimi, pri katerih so prizadete oči.
Parkinsonova bolezen se kaže z degeneracijo dopaminskih nevronov v možganskih bazalnih ganglijih - območju, ki sodeluje pri gibanju. Čeprav za Parkinsonovo bolezen ni zdravila, je simptome mogoče deloma obvladati z zdravili, ki nadomeščajo dopamin. Zanjo tudi ni diagnostičnega testa, saj krvno-možganska pregrada (ki ščiti možgane pred patogeni, ki potujejo po krvnem obtoku) in lobanja otežujeta dostop do možganov. Kot metoda za diagnozo se uporabljajo subjektivne ocene simptomov.
Tako kot pri diagnozi Parkinsonove bolezni lahko testiranje oči pomaga tudi pri sledenju, kako bolezen napreduje.
Znano je, da Parkinsonova bolezen vpliva na motorični sistem telesa, zato morda ni presenetljivo, da je dokazan tudi vpliv na gibanje oči. Obeta se, da bo Parkinsonovo bolezen mogoče diagnosticirati z uporabo že obstoječih tehnologij, ki pokažejo subtilne spremembe pri gibanju oči in redčenju določenih plasti mrežnice. S tem bi lahko natančneje izmerili učinkovitost zdravljenja in določili, kako je bolezen napredovala.
Spremembe gibanja
Pri študijah, ki preučujejo učinek Parkinsonove bolezni na gibanje oči, so se osredotočili na hitre balistične gibe oči ob dražljaju (sakade). Nasprotno pa so antisakade prostovoljni gibi naših oči, ki se odmikajo od dražljaja. Zgodnje študije so pokazale, da so napake v antisakadah - pri čemer udeleženci niso odvrnili pogleda od svetlobnega dražljaja - pogostejše pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo.
Druga študija, pri kateri so uporabili globoko možgansko stimulacijo, je pokazala, da je ciljanje na globus pallidus internus - možgansko področje, delno odgovorno za zavestno gibanje - zmanjšalo število antisakadnih napak. Globinska možganska stimulacija je edino kirurško zdravljenje Parkinsonove bolezni. Deluje tako, da elektriko usmerja v natančno določene predele možganov. Stimulacija, usmerjena na subtalamično jedro, ni imela učinka. Nedavno so raziskovalci ugotovili, da spodbujanje subtalamičnega jedra povečuje antisakadne napake in preprečuje oboje - odmik od dražljaja in zrenje proti njemu.
Čeprav so dokazi na majhnem številu študij stimulacije nasprotujoči, poudarjajo, kako bi Parkinsonova bolezen lahko vplivala na gibanje oči.
Letošnja študija opisuje 85 odstotkov nedavno diagnosticiranih bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, ki kažejo ritmično trepetanje vek ob zapiranju oči. Te male spremembe gibanja je mogoče virtualno izmeriti s spletnimi kamerami. Potrebne pa so obsežnejše študije, da bi raziskali, ali lahko postane trepetanje vek diagnostično orodje.
Redčenje mrežnice
Raziskovalci so pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo ugotovili tudi nenormalno kopičenje beljakovine alfa-sinuklein na področjih možganov, ki sodelujejo pri prostovoljnem gibanju. Alfa-sinuklein najdemo v možganih, a njegova funkcija še ni dobro opredeljena. Uravnaval naj bi sintezo dopamina, ta pa pomaga pri uravnavanju gibanja.
Zanimivo je tudi, da so pri nekaj nedavnih študijah ugotovili večje kopičenje alfa-sinukleina v mrežničnem tkivu bolnikov s Parkinsonovo boleznijo v primerjavi z vzorci zdravih ljudi. Količina odkritega alfa-sinukleina je lahko celo v korelaciji z resnostjo bolezni - a je ta potencialni indikator bolezni mogoče odkriti le z vzorci tkiva po smrti. Skeni optične koherenčne tomografije (OCT), ki posnamejo slike prereza desetih različnih plasti mrežnice, so lahko raziskovalcem v pomoč pri odkrivanju sprememb na mrežnici živih bolnikov. Ti pregledi so hitri, neinvazivni, razmeroma poceni in enostavni.
Številne študije OCT so do zdaj pokazale redčenje mrežnice pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo. Ne samo, da dopaminske nevrone najdemo v določenih predelih mrežnice, tudi tiste plasti mrežnice, ki mejijo na te regije, vsebujejo alfa-sinuklein. Študije kažejo, da se tanjšanje mrežnice selektivno pojavlja v teh plasteh, kar lahko kaže na začetek zgodnje Parkinsonove bolezni.
Tako kot pri diagnozi Parkinsonove bolezni lahko testiranje oči pomaga tudi pri sledenju, kako bolezen napreduje. Študija, v kateri je sodelovalo 126 ljudi, je pokazala, ali so pregledi OCT in enostavni testi vizualnih grafikonov pri bolnikih s Parkinsonovo boleznijo povezani s tveganjem za demenco (za izračun tveganja je bil uporabljen algoritem). Bolniki s Parkinsonovo boleznijo, za katere je bilo izračunano, da imajo največje tveganje za demenco, so se slabše odrezali pri pregledu vida. Ugotovljeno je bilo tudi, da se pri njih mrežnica redči. Te ugotovitve niso bile dokazane pri ljudeh, ki so imeli podobno veliko tveganje za demenco, vendar pri njih niso ugotovili Parkinsonove bolezni.
Vendar imajo tovrstne študije tudi omejitve. Število vključenih bolnikov in drugi dejavniki - na primer zdravila, ki jih jemljejo - lahko vplivajo na ugotovitve. Oči pa je tudi veliko težje pregledati pri bolnikih z najhujšimi simptomi.
Pomembni podatki
Pri večjem številu pacientov, vključenih v študije, bo tudi več novih odkritij o Parkinsonovi bolezni. Študije velikega obsega so lahko koristne, ker je Parkinsonova bolezen razmeroma pogosta, pregledovanje oči pa postaja vedno bolj rutinsko. To raziskovalcem omogoča analizo velikega števila preiskav OCT in slik mrežnice, ki so že posnete.
Takšne podatkovne zbirke obstajajo, največja med njimi je INSIGHT Data Hub za zdravje oči, ki zajema več milijonov pregledov oči z zgodovino bolezni več kot 250 tisoč bolnikov. S takšnim pristopom in hkratno uporabo strojnega učenja (vrsta umetne inteligence) in globokega učenja (podskupina strojnega učenja) je mogoče presejati veliko bazo podatkov in razkriti vzorce. Raziskovalci lahko uporabijo več pregledov oči pri istem pacientu, da raziščejo napredovanje bolezni.
Vedno več je dokazov, da so spremembe gibanja oči in strukture mrežnice posledica degeneracije dopamina, ki je značilna za Parkinsonovo bolezen. V preiskavo so zajete tudi druge motnje vida, kot so spremembe hitrega gibanja oči med spanjem, zaznavanje gibanja in barvni vid. Pomembno je, da je te spremembe mogoče zaznati neinvazivno, še poročaju v The Conversationu.
