Med člani in članicami Ambasade Rog skorajda ni osebe, ki ne bi bila v zadnjih letih iz Slovenije vrnjena v roke hrvaški policiji, nato pa pretepena in nasilno izgnana v nehumana bosanska taborišča. Kot so aktivisti izpostavili v izjavi za javnost, je pričevanja o nepopisnih grozotah vrsto let ignorirala vsakokratna vlada - vključno z vlado Marjana Šarca, pod katero je trenutna ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar bila direktorica policije. "Verižna vračanja so bila enostavno preveč priročen način za kupovanje političnega miru v Sloveniji. Ironično je ta praksa izgubila svoj zalet prav pod vlado Janeza Janše in ministrom Alešem Hojsom," so zapisali. Tega sicer ni zaustavila slovenska vlada, ampak proces pristopanja Hrvaške k šengenskemu območju, zaradi česar je tamkajšnja policija končno pristala pod drobnogledom evropskih institucij. V odgovor je tako Hrvaška prenehala sprejemati ljudi iz Slovenije po neformalnih postopkih. Kar pa ne pomeni, da je prenehala z vračanjem v BiH in s kršitvami temeljnih pravic nasploh, pojasnjujejo aktivisti.
Ministrica se bojda zaveda razmer
Ob zamenjavi oblasti je Tatjana Bobnar postala ministrica za notranje zadeve ter se tako soočila s kritikami civilne družbe o svoji vlogi pri množičnih deportacijah na Hrvaško. V času njenega vodenja policije je bilo tja vrnjenih preko 14.000 oseb. Na očitke je odgovorila, da "policija v Sloveniji ni vedela, kako so s 'temi ljudmi' ravnali leta 2018 in 2019 policisti na Hrvaškem". Dejala je, da se zdaj zaveda nehumanih razmer, v katerih pristanejo deportirani tujci. Slednje je ponovila tudi ob poskusu interpelacije, ko je poudarila, da so negativne predstave o migrantih, ki niso zaprosili za azil v prvi varni državi, izraz nestrpnosti. Širša javnost je tako dobila vtis, da so odgovorni končno nehali gledati stran.
A dejanja se z besedami ne skladajo, saj vračanja na Hrvaško potekajo še naprej. "Razlika je le v tem, da nas zdaj ne morejo več vračati po bilateralnem sporazumu s Hrvaško, ampak so za to potrebni daljši postopki - zdaj namreč vračanja izvajajo po t. i. dublinski uredbi, ki omogoča državam članicam EU vračanje oseb v prvo vstopno državo (bralci se bodo morda spomnili nasilne deportacije sirske družine leta 2016 ali poskusov deportacije Ahmada Šamija leta 2017 po enakih postopkih). Opažamo namreč, da mnogi prosilci za azil, ki vztrajamo v napornih azilnih postopkih, zdaj v roke prejemamo odločbe o vračanju na Hrvaško - jasno, ker nas je Hrvaška pač dolžna sprejeti nazaj," pojasnjujejo v izjavi. Slovenija torej ni prenehala z vračanji na Hrvaško, zgolj vrnila se je k "počasnejši" metodi, ki je bila v uporabi pred letom 2017. Enake odločbe namreč dobivajo tudi za Bolgarijo, s čimer je Slovenija najbrž edina država v Evropi, ki še izvaja vračanja v Bolgarijo, druge so to zaradi tamkajšnjih nehumanih razmer za begunce že zdavnaj opustile. Prav tako večina držav ne vrača več na Hrvaško, mnoge pa niti v Slovenijo, ravno zaradi možnosti, da bi jih Slovenija deportirala na Hrvaško.
Oropani, pretepeni in nasilno izgnani
Na Hrvaškem so razmere slabše, kot so bile leta 2017: "Ne le, da tam nismo mogli zaprositi za azil, ampak smo bili tudi oropani, pretepeni in nasilno izgnani." Tisti, ki so azil vendarle dobili, so pristali v izredno slabih in represivnih razmerah. A ministrstvo za notranje zadeve vztraja - Hrvaška je varna država. S tem pa ignorira domačo in evropsko sodno prakso. Nekateri prosilci za azil se tako odločijo za iskanje pravice na sodiščih. "Kadar grozi, da bo kdo izmed nas na sodišču uspešen, ali pa bo vmes potekel rok za deportacijo, ministrstvo niti več ne čaka na odločitev sodišč! Človeka se ustno obvesti, da bo naslednji dan odpeljan na Hrvaško ali v Bolgarijo, še preden višjestopno sodišče sploh izda sodbo ali odloči glede začasne odredbe," pojasnjujejo aktivisti. S tem naj bi prosilec počakal do končne odločitve v drugi državi, torej na Hrvaškem ali v Bolgariji, državah, v katerih bo najverjetneje mučen ali ponižan. Gre za popolnoma nesmiseln in potraten ukrep, "z vidika načela nevračanja pa za zločin, saj potiska ljudi v nehumane razmere, ne da bi mu dopustili svoje pravice uveljavljati na sodišču".
V času Golobove vlade je bilo uvedeno množično rasno profiliranje tujcev v javnem prevozu, izdali so največ odločb o omejitvi gibanja prosilcev za azil v centru za tujce, močno se je povečalo že tako visoko število tujih zapornikov na podlagi že tako trhlih obtožb o tihotapstvu, z EU-partnerji je bila dosežena odprava varnih in legalnih poti za državljane tretjih držav v Srbijo, preko dva tisoč tujcev pa je bilo v tem času izbrisanih iz evidenc zavoda za zaposlovanje, ker niso mogli opraviti dlakocepskega izpita slovenskega jezika na stopnji A1. Temu se je zdaj pridružilo še vračanje beguncev v nevarne države na podlagi dublinske odločbe. "Morda lepe besede in simbolna dejanja uspešno odmevajo med slovensko javnostjo, ki ne pozna naših življenjskih razmer. Toda mi, tujci, prosilci za azil, begunci in delavci, ki se v Sloveniji borimo za naše dostojanstvo, obljubljene solidarnosti in spoštovanja človekovih pravic še nismo doživeli," so kritični aktivisti. Ne potrebujejo floskul o dialogu in visokoletečih obljub, ampak ustavitev deportacij, so jasni.
